Dr. Stojan Burnik: »Postopnost, znanje in odgovornost so ključ za uspeh. Tudi v hribih!«
26 oktober • Planinske vsebine
Bilo je na eno izmed lepih avgustovskih sobot. Na Smrekovcu. Z ženo in prijatelji je bil že velikokrat v tamkajšnjem planinskem domu ...
... na le streljaj, dvesto višinskih metrov oddaljen vrh, pa so skočili prvič. Diplomantka ljubljanske Fakultete za šport v naši družbi ga prepozna. »Poleg dr. Blaža Jereba je na »difu« sinonim za planinstvo, gorništvo in turno smučanje,« zatrjuje. Pa ga pocukamo za rokav, prof. dr. Stojana Burnika, in se dogovorimo za jesensko srečanje v Ljubljani, na Kodeljevem seveda.
Na vrtu legendarnega športnega bara na Slovanu, tam je dolga leta stregla tudi Bojana z naše Mrzlice, nam priljubljeni profesor pove, da je nedavno odšel v zasluženi pokoj. »Počasi bo potrebno pospraviti pisarno, moje mesto je prevzel kolega dr. Tadej Debevec. Toda delno še vedno ostajam vpet v delo na fakulteti. Po potrebi se bom namreč skupinam študentov posvečal na terenskih vajah,« pravi vitalni 69-letnik. Športni pedagog, alpinist in strokovnjak za planinstvo. Kot profesor je raziskoval področje planinstva, gorništva in alpinistike ter osnovne motorike. Z že omenjenim dr. Jerebom je vzpostavil in razvil Katedro za planinstvo, smučanje in športno rekreacijo kot jo poznamo danes. V več kot štiridesetletni alpinistični karieri (seveda še pleza!) je bil kar desetkrat v Himalaji, povzpel se je tudi na dva osemtisočaka (Cho Oyu in Gašerbrum II). Aktiven je (bil) tudi v več komisijah Planinske zveze Slovenije (PZS): v Komisiji za vzgojo in izobraževanje, v Komisiji za tekmovalno turno smučanje in Vodniški komisiji. Za svoje delo je leta 2008 prejel zlato plaketo Univerze v Ljubljani, leto kasneje srebrni častni znak Planinske zveze Slovenije, decembra 2017 pa še zlatega! Za zelo obsežno delo pri izobraževanju in usposabljanju alpinistov in planincev. Zanimiv sogovornik, torej.
Slovenci in rekreacija?
Smo fenomen. V hribih in dolinah. Vedno več ljudi se zaveda pomena rekreacije in zdravega načina življenja. Dejstvo je, da so prav te zdrave športne navade naših državljanov tudi temelj za vrhunski šport. Tu gre za vzročno-posledični odnos. Menim, da bi država in pa tudi podjetja lahko še bolj aktivno in odgovorno pristopila ter finančno podprla in spodbudila to množično usmerjenost Slovencev v šport in rekreacijo. Nenazadnje je vložek povsem ekonomsko upravičljiv. Le zdravi in fizično dobro pripravljeni ljudje lahko tudi razmišljajo, kakovostno delajo in posledično producirajo presežke na ostalih za družbo relevantnih področjih.
In kako pomembna je v tem kontekstu vloga Fakultete za šport?
Zelo pomembna. Brez dvoma. Konstantno »proizvaja« kakovostne kadre, ki so vseprisotni na vseh ravneh športa in rekreacije. Izpostaviti velja, da s pomočjo panožnih športnih zvez Fakulteta za šport usposablja tudi tako imenovane amaterske kadre, ki posledično delajo strokovno in so pravi ambasadorji zdravega športa in rekreacije. Prav na ravni rekreacije je strokovno usmerjanje posameznikov in skupin zelo pomembno. Mnogi se namreč pogosto prehitro lotijo prezahtevnih izzivov, posledično pride do poškodb, tudi kroničnih, pa nesreč. Znanje in posredovanje znanja je torej ključno…
To velja tudi za pohodništvo, hojo v hribe?
Mnogokrat pretirana tekmovalnost na rekreativnem nivoju je, predvsem pri Slovencih, zelo izrazita v vseh vzdržljivostnih panogah. Udeležba na množičnih tekaških in kolesarskih rekreativnih prireditvah v zadnjih letih nedvomno potrjuje to tezo. Hribi? Pohodniki sicer ne tekmujejo v tem klasičnem smislu, ampak tudi tam pogosto srečamo ta vedenjski vzorec. Slovenija je hribovita, v sredogorju in visokogorju je ogromno, vse več ljudi. Mnogi si prehitro »naložijo« previsoke in prezahtevne cilje in niti ne pomislijo na kakršnokoli izobraževanje v tem kontekstu. Ko se učimo plavanja, pač ne skočimo v dva metra visoko vodo in čakamo, kaj bo. Ko se učimo vožnje z avtomobilom, ne sedemo za volan, pač pa poiščemo inštruktorja in tudi kasneje lahko znanje nadgradimo v šolah varne vožnje. Kako pa se obnašamo v hribih?
Kako torej ravnati?
Kot sem že dejal, je znanje ključno. Veliko ljudi se za pohodništvo navduši prek prijateljev, znancev. Vidijo čudovito fotografijo, v lepem vremenu seveda, na socialnih omrežjih in »skočijo v vodo«. Mnogi fizično povsem nepripravljeni, neustrezno obuti in opremljeni. Spet drugi so dobro pripravljeni, z dobro opremo. Pa je ne znajo uporabljati in ne poznajo razmer, ki so že v sredogorju zelo spremenljive. Kaj šele v visokogorju. Postopnost, tako kot pri vseh vadbah, in izobraževanje, je torej ključ. Planinska zveza Slovenije, pa Gorsko reševalna zveza Slovenije in številna Planinska društva so aktivna tudi v tem smislu. Znanja je na trgu dovolj, dostopno je vsem! Na spletu, tečajih, … Ljudje se le morajo vključiti. Morda nam včasih manjka tista osnovna odgovornost do sebe in drugih. Ta problem je lahko tudi priložnost za številna podjetja, ki s svojimi družbeno odgovornimi akcijami podpirajo odgovorno ravnanje pohodnikov. Na poteh, v kočah, v sredogorju in visokogorju. Ljudi je potrebno znova in znova nagovarjati k odgovornemu ravnanju in izbiri tistega pravega pristopa, ki bo tudi rezultiral v pravem užitku na turah. Zato pa hodimo v hribe in gore, kajne?
Je v tujini podobno?
Ne, moje izkušnje so drugačne. Ljudje v tujini koristijo storitve planinskih in nato gorskih vodnikov. So bolj osveščeni. Res pa je, da je bilo zgodovinsko gledano pri nas drugače, storitve planinskega vodništva niso bila od nekdaj komercialna dejavnost, pač pa prostovoljna. Planinska društva so v preteklosti organizirala veliko več vodenih brezplačnih izletov in ljudje smo se tako socializirali in izobrazili. Sam sem kot otrok v družbi starejših sorodnikov v hribe začel hoditi organizirano, brezplačno s Planinskim društvom Železničar. Kasneje, ko me je zaneslo v alpinizem, sem se pridružil Alpinističnemu odseku Matica, zdaj pa sem seveda tudi član Planinskega društva Fakultete za šport, ki je bilo osnovano pred približno dvema letoma.
Pa s strani študentov obstaja zanimanje, se vključujejo v društvo?
Da, prej so iskali društva v domačem okolju ali v Ljubljani, kjer so študirali, zdaj se seveda pridružujejo hišnemu društvu, v katerem lahko opravijo tudi prvi del usposabljanja za planinskega vodnika v okviru PZS.
Tudi sami ste še vedno zelo aktivni.
Seveda. Kot pohodnik, alpinist in turni smučar. Tudi na odprave še hodim. Bil sem v Himalaji, na dveh osemtisočakih, s kolegom dr. Jerebom sva študente trikrat peljala tudi na odpravo v južnoameriške Ande. Skratka na Katedri smo bili in smo zelo aktivni in uspešni. Z mnogimi diplomanti še vedno skupaj plezamo in turno smučamo.
Kam pa se najraje odpravite?
S študenti sem bil res veliko v hribih. Turno smučanje se zadnja leta izvaja na Komni. V Koči pod Bogatinom, ki jo upravlja Planinsko društvo Srednja vas v Bohinju smo se vedno počutili zelo dobro in domače.
Pa sicer stanje, kar se tiče koč in domov, v Sloveniji?
Poznam jih ogromno, prav vseh seveda ne. Sam se jim sicer zadnja leta velikokrat raje izognem …
Zakaj?
S kolegi, ki to zmorejo, načrtujemo zahtevnejše ture. Koč se izogibamo. Zakaj? Mislim, da oskrbniki koč delajo napako v smislu razmerja med številom ležišč in prostorom za mizami. To razmerje je porušeno. Pa seveda govorim za obdobje pred korona omejitvami. Moja kritika je dobronamerna, oskrbnikom sem to že večkrat povedal, pa izkoriščam še to priložnost. Če so vsa ležišča v koči polno zasedena, je pozno popoldan praktično nemogoče v miru posedeti za mizo, sploh če je vreme slabo in smo omejeni na notranje prostore. Tudi zato se s študenti izogibamo glavne sezone. Na terenske vaje odidemo pred ali po glavni sezoni, da imamo ustrezne razmere za delo. To dejstvo je res moteče. Zadnja leta je frekvenca domačih in tujih planincev ogromna. Ravno lani sem na Triglav peljal dve skupini študentov in izkušnja ni bila ravno prijetna. V tujini, tam kjer sem bil, imajo to bolje rešeno.
Projekt Gremo v hribe poznate?
Seveda poznam. Super, na Smrekovcu, kjer smo se srečali, sem se seveda oglasil na vaši stojnici in poklepetal s hosteso, ki mi je razložila namen tega projekta. Pohvalno. Dejstvo, da več slovenskih podjetji podpira »sceno«, me veseli. Morda bi, v kontekstu mojega zgornjega razmišljanja, sezono z aktivnostmi na terenu lahko podaljšali v jesen.
Vse več ljudi pa je v hribih tudi pozimi.
Je res je, to opažam kot turni smučar. Srečujem smučarje, ki so na enodnevnih in večdnevnih izletih. Zato se mi zdi še kako pomembno, bom znova poudaril, izobraževanje in osveščanje za odgovorno ravnanje. Planinska zveza Slovenije in Gorsko reševalna zveza Slovenije organizirata ogromno izobraževanj na temo varne hoje v hribe v zimskih razmerah. Ne boste verjeli, ampak še vedno se najdejo posamezniki, res da so bolj izjema kot pravilo, ki ne zanjo uporabljati t.i. plazovnega trojčka, pa se kljub temu odpravijo na takšna področja.
Imate kakšen namig za naše bralce in sledilce? Kam skočiti po službi in kam na enodnevni izlet?
Za krajše popoldanske vzpone je dovolj primernih ciljev, tudi v okolici večjih mest. V Ljubljani poleg najbolj popularne Šmarne gore še Golovec, Krim … To so vrhovi, kjer začnemo, stestiramo (novo) obutev in nabiramo kondicijo. Za enodnevne izlete pa bi kot izhodišče predlagal Logarsko dolino, ali pa poti (pohodniške in kolesarske) v okolici Menine planine, kjer se boste zagotovo izognili pretirani gneči.
Sobivanje (gorskih) kolesarjev in pohodnikov?
Absolutno. Prostora je dovolj za vse. Le natančno je potrebno definirati kje so skupne in kje poti samo za kolesarje ali pohodnike in kako se tam peš ali s kolesom obnašamo. Potem pa sledi še drugi del, osveščanje vseh vpletenih. To pa je seveda daljši proces. Tudi sam sem kolesar in logično je, da se na kolesu izogibam najbolj popularnim potem, kjer je gneča. Ogromno je čudovitih področji, kjer se da uživati na kolesu, pa tam pogosto ne srečam skorajda nikogar. Snežnik, Nanos, …
S čim pa se po pohodu, turni smuki ali kolesarjenju v kočah najraje okrepčate?
Ričet ali jota. Na vsak način nekaj na žlico, kar vsebuje tudi tekočino. Zadnja leta se je prehrana v naših kočah zelo izboljšala in je na visoki ravni.
Pa najlepši razgled?
Ogromno jih je. Zelo zanimiv je tisti z Mangarta.
Še več »naj-ev« v kontekstu hribov in gora dr. Stojan Burnika pa najdete na tej povezavi v rubriki Gora ni nora.
