S celjskimi rokometaši na najvišji vrh Bele krajine
17 avgust • Dogodki
Belokranjska pokrajina je zelo razgibana in nadvse primerna za pohodništvo. Iz Semiča, kjer smo se zbrali na praznično avgustovsko sobotno jutro, domačini in turisti največkrat skočijo na Smuk (547 m) ali Mirno goro (1047 m). Slednja, najvišji vrh Bele krajine, je bila tudi naš tokratni cilj.
Samo za to priložnost se je naša zelena odprava okrepila s trojico rokometašev Celja Pivovarne Laško. V prijetnem lokalu na osrednjem semiškem trgu nasproti baročne cerkve Sv. Štefana smo ob srkanju jutranjega espressa uigravali postavo Gremo v Hribe (GvH) & Celje Pivovarna Laško (CPL) . Brez problemov. Z levim zunanjim (Tobias Cvetko), desnim zunanjim (Matic Grošelj) ter krožnim napadalcem (Kristjan Horžen) smo se hitro ujeli. Virtualni kapetanski trak smo soglasno predali najmlajšemu, Kristjanu. Ker je edini že igral na članskem svetovnem rokometnem prvenstvu? Ne, tokrat so bile v igri hribovske izkušnje. Izbrali smo ga izključno zavoljo dejstva, da je kot edini že stal na najvišjem vrhu Bele Krajine. 20-letni Trebanjec, ki se je v najboljši slovenski rokometni klub iz domačega Trima Trebnje preselil pred lansko sezono, namreč kot Dolenjec precej dobro pozna tudi Belo krajino. Za to priložnost sestavljeni GvH/CPL zasedbi je razložil, da večina pohodnikov za izhodišče izbere dobrih deset minut vožnje oddaljeno vas Vrčice ali pa se odpelje še višje proti vasi Planina nedaleč od vrha. ˝Fantje, že upokojeni smučarsko skakalni as Robert Kranjec naj bi se v začetku julija na vrh s kolesom pripeljal kar od doma, torej iz Gorenjske, zato tudi mi ne bomo komplicirali, avtomobili ostanejo v Semiču,˝ nam je predlagal Kristjan. Ekipa kapetanu seveda ni ugovarjala.
Gremo v hribe! V pogovornem tempu smo jo skozi vinograde ubrali do vasi Gaber in nato že omenjenih Vrčic. Po gozdni cesti in skozi gozd smo noge ogrevali v pogovornem tempu. Seveda smo se pogovarjali tudi o novi rokometni sezoni, ki je pred vrati. ˝Za nami je prvi del priprav. Na začetku je bil poudarek na kondicijski vadbi, zdaj pa se že posvečamo tudi taktiki. Odigrali smo že tri prijateljske tekme. Domačo sezono v Areni Zlatorog bomo odprli na prvo septembrsko soboto proti ljubljanskemu Slovanu, evropsko pa 16. septembra, ko v Celju gostimo danski Aalborg. Cilji so vedno visoki. Domači naslov in pa, tako kot lani, preboj v izločilne boje na evropskih parketih. Držite pesti in nas spremljajte!˝ vabi Tobias.
Razpotje. Levo Planina, desno Škrilj. Pot na desni se dvigne nekoliko bolj strmo, zato zavijemo tja, saj se še nismo pretirano preznojili. Na eni izmed koč v gozdu ugledamo leseno silhueto medveda. Bi pravi kosmatinec komu dvignil utrip? ˝Kdo bi vedel (smeh, op.p.). Morda se boste začudili, smo le dvoranski športniki, ampak divjina nam ni tuja. Letos smo pred začetkom kondicijskih priprav klubski team bulilding izvedli v notranjskih gozdovih, kjer naj bi prebivali tudi medvedi. Prenočevali smo na prostem, spoznali smo se s številnimi tehnikami preživetja v naravi, gradili bivake, se prelevili v lovce in nabiralce. Učili smo se pa od najboljšega strokovnjaka za preživetje v naravi, Braneta Červeka. Zanimiva in koristna, čeprav le tridnevna izkušnja, ki nas je še bolj povezala. Priporočam!˝ o julijski izkušnji pravi Matic. Kristjan nas opomni, da je pred nami še končni, nekoliko bolj strm in kamnit vzpon. Previdno! Celo on je končno slekel strašno hudi klubski hoodie :)! Prestavimo v višjo prestavo, stopimo na plin, utrip se dvigne. Krajši interval za vzdržljivost in na koncu še ciljni šprint. Pozdravljeni planinci!
Simpatična GvH hostesa Kristina poskrbi za 0,0 % osvežitev, oskrbnica Jožica pa za dobro hrano. Vrhunsko je, se strinjamo. Matic še posebej pohvali domačo gobovo juho z ajdovimi žganci. Dvaindvajsetletnemu rokometašu iz Trbovelj namignemo, da je ta njegova priljubljena jed specialiteta tudi v Mariborski koči na Pohorju, kjer je v kuhinji glavna nekdanja evropska rokometna prvakinja Tanja Dajčman. ˝Nisem vedel. Prej ali slej se oglasim pri Tanji in tudi na Mirno goro se še vrnem …˝ obljublja ˝desni zunanji˝. ˝Levi zunanji˝ in ˝pivot˝ mu prikimavata.
V dolino smo se, na priporočilo oskrbnice Jožice, navdušila nas je z odličnim poznavanjem pestre naravne in kulturne dediščine Bele krajine, odpravimo prek Planine. Spustimo se po lepo označeni poti, kjer je v preteklosti tekla gozdna železnica in kmalu smo na znanem razpotju, od koder nadaljujemo pot do Semiča. Deževalo ni. Spomnimo se pregovora, ki ga nam je ob prihodu, ko smo jo spraševali po vremenu, povedala Jožica: ˝Veliki šmaren (15.8.) brez dežja, sladko vince bo doma.˝ Vince torej bo sladko. Za hladno pivo poskrbi Pivovarna Laško, za rokometne zmage pa naši rumeno-modri. Navijamo! ENKRAT ZA CELE, VEDNO ZA CELE!
Vzdušje na Mirni gori so pohvalili tudi številni pohodniki in kolesarji, ki so praznično soboto izkoristili za skok na najvišji vrh Bele krajine. Kaj so nam povedali ob pijači dobrodošlice?