Matjaž Šerkezi: »Ostanimo pozitivni, gibajmo se in izbirajmo sebi primerne cilje!«
26 november • Planinske vsebine
Matjaž Šerkezi zagotovo spada med najbolj prepoznavna imena Planinske zveze Slovenije (PZS) v širši javnosti. Zaradi besed, ki jih izreče in zapiše. Je neposreden, če je potrebno tudi kritičen. A vedno objektiven in strokoven, njegove besede imajo težo.
Že od šestnajstega leta dalje je gorski reševalec. Alpinist in vsestranski športnik, ki hribe in gore spoznava tudi skozi oči gorskega kolesarja in gorskega tekača. S 40-letnim strokovnim sodelavcem Planinske zveze Slovenije (PZS) za preventivo in usposabljanje smo se na tiho megleno dopoldne pogovarjali na kamniškem Malem gradu. Čudovit pogled na Kamniško-Savinjske Alpe s Kamniškim sedlom, Brano in Planjavo, ki krasi razglednice enega najlepših srednjeveških mest v Sloveniji ter številne spletne objave s ključnikom #visitkamnik nam torej ni bil dan, a je bilo vzdušje na svežem kamniškem zraku vseeno optimistično.
Ko se bo tale megla dvignila, se nam bo odprl pogled, ki je zagotovo najboljši oglas za obisk hribov in gora v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Res lep pogled, ki vabi. Še posebej v teh dneh, ko nam »indoor« športno-rekreativne aktivnosti niso dosegljive, ti pogledi v živo in na omrežjih začarajo tudi mnoge, ki doslej v hribe in gore niso zahajali. Seveda pa ima »outdoor« svoje specifike in zato ni odveč znova in znova poudarjati, naj se svežega zraka željni posamezniki gorniških dejavnosti lotijo premišljeno in odgovorno. Pa da me ne boste narobe razumeli. Pohodništva »novincem« ne odsvetujem, prav nasprotno. Ga spodbujam, gremo v hribe! Toda, ključna je odgovornost in izbira primernega cilja. Izberite planinske izlete katerim boste kos, ne tvegajte! Obiskovanje zasneženih gora, na primer, je primerno samo za izkušene planince, ki imajo vso potrebno opremo in jo, poudarjam, znajo uporabljati. Privlačnih ciljev je za vse dovolj. Moj nasvet? Spremljate opozorila in priporočila za varno obiskovanje hribov, le tako se boste lahko izognili vsem pastem v katere se lahko ujamete v teh dneh, ko so tudi v sredogorju razmere povsem drugačne kot v dolini.
Ključna je torej preventiva in usposabljanje, kar je tudi vaše področje dela na PZS?
Drži. Več nas je, ki pokrivamo ti dve področji. Med drugimi je v oddelku tudi širši javnosti znani alpinist Tomo Česen. Sam sem vodja oddelka, ki smo ga poimenovali Učno središče Bavšica, čeprav seveda delujemo v Ljubljani.
Zakaj poimenovanje ravno po tej dolini?
Tam že od osemdesetih let stoji tako imenovano Planinsko učno središče, kjer prav tako izvajamo planinska usposabljanja za različne javnosti. Tudi za šole in vojsko.
Katera teme torej pokrivate v učnem središču?
Prostovoljno vodništvo in z njim planinske vodnike, športno plezanje, alpinizem in odprave, pa danes vedno bolj pomembno varovanje gorske narave in področje planinskega gospodarstva in planinskih poti.
Kaj vključuje slednje?
Gre za vso planinsko infrastrukturo. Torej več kot 10 000 kilometrov planinskih poti, 174 bivakov in koč ter zavetišč. Lahko bi rekli, da gre za največjo »telovadnico na prostem«, ki pa bolj ali manj deluje in temelji na prostovoljstvu. Zavedati se moramo, da brez vseh markacistov, ki delajo prostovoljno ne bi bilo urejenih in označenih poti, ki jih koristimo vsi. Torej, bodimo potrpežljivi, preden sprožimo kakšno (neutemeljeno) kritiko na račun slovenskih planinskih poti. Vsi skupaj si seveda želimo, da bi tudi država v ta namen namenila neka stalna sredstva, ki bi olajšala to zahtevno in odgovorno delo. Vsekakor bi to bila dobra naložba …
Ena boljših naložb za prihodnost pa so zagotovo vsa usposabljanja in izobraževanja, ki jih pripravljate in izvajate pri vas?
Tako je. Preventiva je majhen korak za človeka in velik za človeštvo. Učinek teh aktivnosti je enormen, nesreč je manj. Ne delujemo »policijsko«, ne prepovedujemo, pač pa svetujemo in izobražujemo. To je dolgoročna naložba z dodano vrednostjo. Ko sem bil mlad, sem mislil, da sem nesmrten. Danes vem, da temu ni tako. Ampak, z vsem akumuliranim znanjem, se znam izogniti nevarnim situacijam. To znanje prenašamo. Predvsem v teh koronskih časih, ko se v hribe podaja vse več neizkušenih ljudi, je to še toliko bolj pomembno. V tem kontekstu upoštevamo celotni socio-kulturno-politični kontekst v katerem se ta hip vsi nahajamo.
Pa ste predvsem proaktivni ali ljudje sami prihajajo po informacije, znanje, pomoč?
Oboje. Smo proaktivni. Komuniciramo. Odlično sodelujemo z mediji, učinkovito uporabljamo družbena omrežja. Se pa tudi ažurno odzivamo na vsako vprašanje in pobudo. Naša spletna stran je baza informacij in znanj. Obiščite nas, wwwabljeni! Tu je naša mala šola planinstva z zanimivimi edukativnimi kratkimi filmčki, pa kvizi za otroke itd. V obdobju »lockdowna2« redno tedensko objavljamo koristne nasvete tipa »kako izbrati primeren nahrbtnik«, pa »orientacija v prostoru« in tako naprej.
Kakšno pa je stanje v tujini?
Situacija je po vsej Evropi podobna. Dva tedna nazaj sem se pogovarjal s Stevom Longom, vodjem »Montaineering Comission« pri Mednarodnem združenju planinskih organizacij (UIAA), ki se ukvarja z varnostjo in usposabljanji v gorah (aktiven član te komisije je tudi Matjaž Šerkezi, op.p.) Vse več je nesreč tudi v Švici, Avstriji, Italiji in Franciji. Povsod v Alpah. Skupni imenovalec pa je dejstvo, da se v hribe odpravlja povsem nov segment ljudi, ki nima izkušenj, znanja in potrebne opreme. Ali pa ima opremo, pa je ne zna uporabljati. Prav zato moramo vse naše komunikacijske aktivnosti na evropski ravni še okrepiti. Je pa potem tu še drug problem, ki pa ni povezan z nesrečami in znanjem …
Zakaj gre?
Za onesnaževanje v hribih in gorah. Žal. Vse več je smeti. Plastika, cigaretni ogorki, olupki banan in agrumov. Teh stvari preprosto ne razumem. V tem kontekstu bi omenil tudi problematiko obnašanja v in ob kočah. Koča seveda ni hotel. Smeti odnašamo v dolino. Z nakupom hrane in pijače v kočah podpiramo društva, ki upravljajo koče in urejajo ter označujejo poti. Vse to je seveda dobro vedeti, izkušeni planinci naj znanje prenašajo na »novince« v hribovskem svetu.
Pa razlika med spomladanskim in jesenskim »lockdownom« v tem kontekstu?
Seveda so razlike. Jesen je lepa. Ampak, dnevi se krajšajo, temperature so vse nižje. Korenine in skale so posledično vlažne, prihaja do zdrsov in posledično je več tudi nesreč in poškodb. Predvsem zaradi neizkušenosti. Ljudje se podajajo na poti, ki jim niso dorasli. Določene destinacije postajajo »instagram magnet«. Omenil bi bivak pod Skuto od koder nekateri neizkušeni planinci potem samozavestno nadaljujejo proti vrhu Skute, to pa so že resni hribi. Kar naenkrat se znajdejo sami v steni, hitro so v težavah …
Rešitev?
Kot je v intervjuju za vašo spletno stran že povedal dr. Stojan Burnik. Postopnost, znanje in odgovornost so ključ za uspeh. Kaznovanje neodgovornih posameznikov ni prava pot. Bom še enkrat poudaril: preventiva in usposabljanje, pa upoštevanje nasvetov bolj izkušenih pohodnikov in napotkov planinskih društev. Kolektivna odgovornost! Vsi skupaj moramo stremeti k cilju, da ba bo v naravi in hribih več ljudi, ki pa se bodo obnašali odgovorno. Gibanje na svežem gorskem zraku je dobro za psiho-fizično počutje posameznika in posledično za celotno družbo. Ampak »podvigov« se moramo lotevati na pravi način. Mediji tu lahko ogromno pripomorejo s širjenjem pozitivnega sporočila in izobraževalnimi vsebinami. Zgolj »rumeno« poročanje o nesrečah mnoge odvrne od gibanja v naravi in hribih. To pa ni prava pot.
Koliko članov ima PZS?
Okrog 60 000. Znanje in odgovornost se torej širi. Ljudje se vse bolj zavedajo pomena znanja in odgovornega obnašanja v hribih. Tudi na tečajih varne hoje v gore je vse več udeležencev.
Pa večna dilema o plačljivosti reševanja?
Policijski pristop v hribih ni rešitev. Sam se nagibam k avstrijskemu modelu, kjer upravičenost do vračanja stroškov reševanja v hribih rešuje zavarovalnica. Tako kot na cesti. Tople vode tukaj pač nima smisla odkrivati …
Živimo v e-dobi. Z zagate nas lahko rešijo tudi e-informacije. Uporabo katerih aplikacij priporočate planincem?
Za osnovo kar tiskano planinsko karto novejšega datuma z ažurnimi zemljevidi in kompas. To je klasika, ki sodi v nahrbtnik. Nikoli se ne pokvari, baterija ne odpove. Stojno točko bi moral znati določiti vsak šestošolec. Kar se tiče aplikacij za pametne telefone pa bi priporočal Locus Map za mobilne telefone s sistemom Android in Avenza Maps, ki deluje na operacijskih sistemih Android in IOS. Pa seveda novo brezplačno aplikacijo PZS, ki je bila lansirana te dni. Imenuje pa se maPZS.
Sami v gorski svet ne zahajate samo kot pohodnik in alpinist ampak tudi kot gorski kolesar in tekač? Sobivanje?
Seveda. Z lahkoto. Vsi drugačni, vsi enakopravni. To okolje nam je bilo, kot je dejal tudi Bine, dano. Drug drugega moramo spoštovati in upoštevati specifike posameznih poti. Spoštovati moramo tudi kmete, ki so lastniki zemljišč in vse ostale deležnike v gorskem okolju. Skratka, osnovna kultura, ki velja v hribih in dolinah (smeh, op.p.). Kar se mene tiče pa gre kategorični »ne« motoriziranemu prometu v naravnem okolju. Štirikolesniki in kros motorji v hribe, prepričan sem, ne sodijo.
Organizirate tudi kakšne kolesarske izlete?
Konec septembra smo s približno 300 kolesarji prevozili 41 etap Slovenske turnokolesarske poti (STKP). Prvič smo se na pot podali že lani, a nas je bilo letos že precej več. Uživali smo, se učili in opozarjali na potrebo po uskladitvi zakonodaje, ki ureja turno kolesarstvo. Projekt podpira ena izmed zavarovalnic, ki deluje na slovenskem trgu, po STKP smo migali skupaj z njimi. Veseli me, da večja podjetja, tudi Pivovarna Laško s projektom Gremo v hribe, vlagajo v takšne družbeno odgovorne projekte, ki jih nato skupaj razvijamo. Upam, da bomo skupaj migali in hodili v hribe še naprej.
Vaše sporočilo za konec? Časi so specifični …
Ostanimo pozitivni, gibajmo se in izbirajmo sebi primerne cilje!
Katere pa so Matjaževe »najljubše«? Preverite v rubriki Gora ni nora na tej povezavi.
