V rubriki »Gora ni nora« bodo posamezniki, ki so kakor koli povezani s slovenskimi gorami (in teh je veliko) delili svoje »najljubše«. Kar tako, za zabavo, morda za navdih in zato, da pričnemo na enem mestu združevati ljudi dobre volje, poštenega srca in radostnega duha. Tiste, ki po turi radi spijejo Laško. Tiste, katerih karakter sooblikuje preživljanje časa v hribih in gorah.
PRIMOŽ ČERNILEC
48-letnik iz Strahinja pri Naklu je športni delavec s srcem! Na več področjih. Že dobro leto je predsednik Planinskega društva Kranj. Prej je bil dolga leta aktiven član društvenega upravnega odbora, kar deset let je vodil tudi mladinski odsek. Prav delo z mladimi in otroki ga je še posebej »zaznamovalo«. V društvu in pa na Osnovni šoli Šenčur, kjer dela kot športni pedagog. Je pravi magnet za otroke. Planinski krožek na šoli je prava uspešnica, na planinski izlet je nekoč odpeljal rekordnih pet polnih avtobusov navdušenih šolarjev! Hribi in »gmajna« so po njegovem mnenju najboljša telovadnica. Na najvišji slovenski vrh je z ekipo društva lani spremljal tudi uspešnega slovenskega slepega paramaratonca Sandija Novaka. Če bo šlo vse po načrtih, ga bo letos kot vodja ekipe spremljal tudi na njegovih drugih paralimpijskih igrah v Tokiu.
Dihanje svežega zraka je …
… najboljša naložba, dolgoročna investicija. Visoki donosi (beri zdravje) zagotovljeni!
Kateri je vaš najljubši letni čas?
Samo eden? Ne bo šlo. Izpostavil bi dvojček poletje & zima. Slednja je bila letos res čudovita, tista prava. In še kaže zobe. Posledično se bo zagotovo povečal največji slovenski ledenik pod Skuto. Ne uide nam kakšna uživaška poletna turna smuka. Trenutno je tam še dobre tri metre snega.
Na kaj pomislite, ko zagledate Triglav?
Na lansko, zelo dobro organizirano odpravo, ko smo z gorskimi vodniki in gorskimi reševalci Planinskega društva Kranj tri slepe osebe odpeljali na Triglav. Med omenjeno trojko je bil tudi Sandi Novak. Moj dolgoletni prijatelj, sicer odličen paralimpijski maratonec, ki je med drugim uspešno nastopil na več prestižnih maratonih (London, Berlin, …), in tudi paralimpijskih igrah leta 2016 v brazilskem Riu. Naj dodam še, da smo v našem društvu po tem uspešnem podvigu (z nami sta bila tudi znana alpinista Marija in Andrej Štremfelj) ustanovili odsek za osebe s posebnimi potrebami. Tako da bomo še hodili v hribe…
(Primož je bil na omenjenih paralimpijskih igrah vodja Sandijeve ekipe. Spremlja ga že od njegovih paratekaških začetkov. Kot pravi Sandi brez Primoža te uspešne zgodbe vsekakor ne bi bilo. Če bo šlo vse po načrtih, jo bosta letos nadaljevala v Tokiu. Zanimiv pogovor s Sandijem in Primožem si lahko ogledate na tej povezavi., op.p.)
Se spominjate svoje prve ture?
Hribi me spremljajo že celo življenje. Že kot vrtičkar v Naklu sem imel knjižico Ciciban planinec. Še vedno hranim to legendarno belo knjižico. Dobro se spominjam, ko smo za začtek osvojili Svetega Lovrenca. Gre za izletniško točko nad Bašljem v občini Preddvor. Seveda so v tistem obdobju z vrtičkarsko planinsko družbo »padle« tudi ostale kranjske klasike. Večkrat smo bili na Šmarjetni gori, pa pod Joštom. S straši pa sem bil kot otrok največkrat na Kriški gori.
Kateri je vaš najljubši slovenski planinski cilj?
Ogromno jih je. Zelo lepo je na manj obljudenih točkah kot sta Smokuški vrh in Smolnik. Kar se višjih ciljev tiče pa bi morda izpostavil Debeli vrh nad planino Laz in vse kar obdaja to prelepo, rajsko planino. Gre za edino slovensko planino na katero se ne pride z avtomobilom. Tam imamo z otroki vsako poletje tudi društveni tabor, ki je prava uspešnica.
Katera je vaša najljubša slovenska planinska koča?
Kranjska koča na Ledinah. Gre za eno izmed dveh postojank našega društva. Poleg omenjene koče je »naš« tudi planinski dom na Kališču. Vabljeni!
Kaj je na turi vedno v vašem nahrbtniku?
Ob vsej potrebni opremi, glede na turo, nikoli ne pozabim na zadostno količino tekočine.
Kaj se najbolj prileže, ko osvojite vrh in kaj, ko je tura zaključena?
Ko osvojim vrh, se umirim in usedem na tla. Opazujem naravo in uživam v pogledu na Slovenijo z druge perspektive. To je nekaj najlepšega! Tudi zato imam, kljub utrujenosti, dovolj oziroma še več energije tudi po zaključeni turi.
S kom ste najraje v hribih?
S prijatelji s Planinskega društva Kranj in pa družino.
Vas je v hribih kdaj strah in česa?
Nepredvidljivih situacij povezanih z vremenom. Recimo strel. Ko z otroki hodimo po že omenjeni planini Laz pa recimo kač. Pa ne gre za strah, pač pa ustrezno reagiranje, v tem primeru umik. Zato je še kako pomembno, da najmlajše naučimo stalne pozornosti ter spoštovanja do flore in favne.
Česa v hribih nikoli ne počnete?
Nikoli ne hodim po neoznačenih poteh. Zadnje čase opažam kar precej tovrstnih odklonov. S tem ne izkazujemo spoštovanja do narave in ostalih prebivalcev v naravi, pa tudi zasebne lastnine kmetov, na primer. Sam se držim označenih poti, smeti odnašam v dolino in na to znova in znova opominjam tudi otroke.
Kaj je za vas popoln dan in kako izgleda?
Popoln dan se obvezno prične zgodaj. Zelo zgodaj. Vsaj ob 5. uri, tako sem ob tam nekje ob 9.uri že v dolini. Poln energije, ogromno še lahko postorim. Če se dan dobro začne, se tudi dobro konča.
Katera je vaša najljubša planinska pesem ali pesem, ki vas spominja na hribe?
Oj, Triglav, moj dom, ki jo je uglasbil Jakob Aljaž, premierno pa je bila leta 1895 ob uradnem odprtju Aljaževega stolpa.
Vaš (najljubši) planinski moto?
Najboljša telovadnica je hrib! Pa »gmajna«, seveda.
