Štefan Sapač, zasavska legenda gibanja Gremo v hribe
29 avgust • Dogodki
65-letni Štefan Sapač iz Zagorja ob Savi je legenda gibanja #gremovhribe. Z nami je že od vsega začetka. Prvo poglavje zgodbe, ki traja in traja, se je pričelo 19. junija 2010 na Krimu.
Tudi letošnjo, enajsto sezono, je Štefan odprl na Krimu. Če bo šlo vse po načrtih, bo letos, še pred zaključnim vzponom sezone na Šmohor konec septembra, obiskal kar vseh petinštirideset (!) koč oziroma domov Zlatorogove transverzale ponosa. V njegovih enajstih Gremo v hribe (GvH) planinskih dnevnikih pa bo oziroma je že vseh 100 obveznih žigov. Kapo dol!
Enajst let, enajst knjižic, 100 žigov, 100% udeležba. Štefan, legenda! Z njim smo se na zadnjo avgustovsko sredo odpravili na njegov domači hrib, na Mrzlico. Domačini so 1122 metrov visokemu vrhu nadeli vzdevek Savinjski oziroma Knapovski Triglav. Za Štefana je torej knapovski. Nanj se je povzpel več kot tisočkrat. Na tistem pravem Triglavu pa je bil že osemdesetkrat! Stal je tudi na Mont Blancu in Grossglocknerju. Večkrat je prehodil Slovensko planinsko pot, pa njemu zelo ljubo Pot kurirjev in vezistov in še bi lahko naštevali. Bivša Jugoslavija, Turčija …, kar petintrideset let je bil aktivni planinski vodnik. Nedavno je s strani Planinske zveze Slovenije (PZS) prejel naziv častni vodnik PZS. Slovenijo ima v malem prstu. V hribih je praktično vsak drugi dan. Sam, z ženo Tatjano ali s prijetno družbo. Mnoge je v zadnjem desetletju spoznal prav na #gremovhribe dogodkih.
Na Mrzlico smo se torej imeli čast povzpeti v družbi MVP-ja GvH, če si za to priložnost sposodimo košarkarski izraz. V dvajsetminutni vožnji od Zagorja prek Trbovelj do izhodišča, prelaza Podmeja, smo s svežim upokojencem obdelali aktualne zasavske teme. Gospodarske, športne in kulturne. Svet je majhen, ugotavljamo. Štefanova znanca sta med drugimi tudi priznana zasavska glasbenika, ki sta povezana s hribi. Prvi je Vili Guček, basist skupine Hiša in znani športni plezalec, alpinist ter opremljevalec številnih plezalnih smeri. Za slednje mu je ploščice, ki se fiksirajo v steno, izdeloval tudi Štefan. Drugi, širši javnosti bolj znan, pa je Vlado Poredoš, frontman kultne zasedbe Orlek. Slednji prepevajo ˝Zjutraj zgodaj sem vstal, stvari v rukzak zmetal in jo mahnil direktno na Kum!˝ Ja, Štefanov kolega Vlado jo menda pogosto mahne na Kum, mi pa smo jo mahnili na Mrzlico. S Križke planine, kjer se odprejo čudoviti razgledi, smo občudovali Kamniško-Savinjske Alpe in Julijce ter kasneje na drugi strani, Hrastnik ter Kum. Štefan je odličen vodnik. Pravi da je redkobeseden, a smo izvedeli prav vse in še več. Beseda je tekla o zgodbah iz dolin in planin, razgledih, pa živalih in rastlinju na tem območju Nature 2000. Po pijači dobrodošlice in prijetnem klepetu pri oskrbnici Doma na Mrzlici, Bojani Jeglič, smo tako zgolj postavili piko na i ...
4
- Kolikokrat ste se letos povzpeli na Mrzlico?
Dvaindvajsetkrat. Do konca leta se bo nabralo najmanj petdeset vzponov. Sicer sem prejšnja leta naredil od sto do sto trideset vzponov, letos pa so me zaustavile korona omejitve in pa ˝obveznosti˝ (smeh, op.) pri ostalih projektih (Gremo v hribe, transverzale, …). Sem vsestranski, kombiniram. Vseskozi sem aktiven, a ne samo na domačem hribu. Tisti najbolj vztrajni ˝specialisti˝ za Mrzlico pa se na vrh povzpnejo več kot tristokrat letno. Klub ljubiteljev Mrzlice vsako tretjo soboto v januarju priredi srečanje na katerem nagradijo najbolj pridne pohodnike. Med zmagovalci so večinoma Zasavci, bolj množično pa na Mrzlico hodijo Savinjčani. Malce pozitivnega tekmovalnega rivalstva je med nami, gre za lokalni derbi (smeh, op.p.). Šala, bistvo je seveda v druženju, na vrhu se srečujemo planinci in planinke iz vseh vetrov. (Štefan mimogrede prijazno pozdravi in poklepeta s pohodnikoma, ki sta se na vrh povzpela iz Savinjske strani, op.p.)
- Na vrhu je tokrat res vetrovno. Je pogosto tako?
Pogosto. Zakaj pa mislite, da se vrh imenuje Mrzlica. Pozimi zapade tudi ogromno snega, a je pot lepo urejena. Ko sem bil otrok je bilo drugače, tu smo celo smučali. Štiriinpetdeset let je minilo od mojega prvega srečanja z Mrzlico. Takrat sem obiskoval smučarski tečaj, tisto leto sem postal tudi član Planinskega društva Trbovlje. V hribe sem začel zahajati zelo zgodaj in sam. Še danes je tako, zelo rad grem sam in uživam v naravi, razgledih z vrhov. Brez nepotrebnih motilcev. Tudi mobilnemu telefonu sem se po upokojitvi odpovedal ...
- Smučanje je bilo torej vaša strast v rani mladosti, kmalu pa so jih zamenjali hribi?
Niti ne, treniral sem judo in namizni tenis. Res pa so me kmalu začarali hribi, ki jim ostajam zvest. Vedno sem bil in ostajam navdušen pohodnik. Sem pa z gorskim vodnikom Matevžem Lenarčičem odkril tudi skrivnosti plezanja v Severni triglavski smeri (Slovenska smer). Lepa izkušnja. Kot navijač pa seveda sem navijač smučarjev in tudi ostalih naših športnikov, z mnogimi sem imel možnost poklepetati na dogodkih Gremo v hribe. Nazadnje na Krimu, z deskarjem Rokom Margučem, s katerim sva že kar dobra znanca. Pozdravil me je tudi v začetku meseca na Smrekovcu. Za športnike, ki jih srečam v živo, potem še bolj strastno navijam. No, za nogometaše Barcelone zelo strastno kljub dejstvu, da jih še nisem videl v živo. Poraz proti Bayernu v nedavnem četrtfinalu Lige prvakov je bil kar stresen, ampak v hribih se vse ˝resetira˝ (smeh, op.p.).
- Poleg hribov najdete čas za še kakšen drug hobi?
Hribi so moj način življenja in so na prvem mestu. Telo torej krepim s pohodništvom. Možgane pa z reševanjem križank. Imam tudi akvarij, pogled na ribe pomirja. V Zagorju rad obiščem kakšen koncert. Zagorska noč in skupina Orlek so naš zaščitni znak.
7
- Poznate praktično vse slovenske planinske koče in domove in ste torej pravi naslov za vse, ki iščejo ideje, kam v hribe. Kaj priporočate?
Povsod je lepo, a doma je najlepše. Za začetek torej vse vabim v domačo kočo na Mrzlico. Ne bo vam žal! Zelo všeč mi je tudi Češka koča nad Jezerskim, pa Iztokova koča pod Golaki na Čavnu nad Ajdovščino. Res lepa lesena gozdna koča v slogu ˝Janko in Metka˝ …
8
- Iz dobro obveščenih virov pa smo izvedeli, da ste le lotili projekta Štefanova pot na Grašico …
Res je. Iz stanovanja gledam neposredno na Grašico. V času korona omejitev, ko je bilo gibanje omejeno na občino, sem končno našel čas za ta hrib. Raziskal sem ga in naredil ter uredil pot. Zdaj se bom, po uradni poti, lotil označevanja s Knafličevo markacijo. Informacija o poti pa se očitno hitro širi od ust do ust in prek družbenih omrežij, saj sva z ženo že srečala pohodnike. Lep občutek. Za vzpon od naše zagorske železniške postaje do vrha potrebujete dobro uro hoda, morda kakšno minuto več. Ko se zaključi akcija Gremo v hribe, se bom še dodatno angažiral. Sledi otvoritev, prijatelji iz Ljubljane me že sprašujejo kdaj jih bom povabil.
- Tudi mi smo radovedni. Kdaj?
Zaključek GvH akcije je na zadnjo septembrsko soboto, torej bo otvoritev najbrž oktobra. Še pred zimo, zagotovo. Vesel bom, če bodo ljudje pot sprejeli in hodili na Grašico …
Prepričani smo, da bo temu tako. Bravo Štefan! Nazaj grede srečamo nekaj kolesarjev in družin z majhnimi otroki. ˝Lepo je videti mlade pohodnike z otroki, tako da se nam za prihodnost ni bati. Še se bo hodilo v hribe,˝ je prepričan Štefan, ki nas prijazno povabi na narezek in pa odlični Štefanmajster, njegov zeliščni liker iz izbranih rožic, te skozi leto nabere na svojih pohodih. Z balkona pogledamo še proti Grašici: ˝Na zdravje in se vidimo v hribih!˝
