Gremo na Jošta?

Z njim smo se zaklepetali tudi mi. Pogovor je stekel, zelo gladko. Kmalu smo »zašli« tudi daleč stran od biatlonskih aren. Najprej visoko, visoko. Alex bo namreč kmalu športni pilot. Pa tudi na druga področja, ki se jim posveča, ko v prvem planu niso »lauferce & puška«. Tem za pogovor ni zmanjkalo, ampak počasi se nam je že mudilo domov. Bližal se je namreč televizijski prenos polfinalne tekme evropskega prvenstva naših odbojkarjev proti Poljakom. Pa smo se zato dogovorili za novo srečanje. V hribih, seveda. »Kam? Mogoče kar na Jakoba nad Preddvorom ali pa na Jošta nad Kranjem.« Gremo na Jošta! Pa smo se, na Dan slovenskega športa, odpravili na ta priljubljeni vrh s pogledom na Kranj in okolico ter tudi Triglav. V razgledih z Jošta so pred olimpijskimi igrami uživali že  srbski vaterpolisti, ki so nato postali olimpijski prvaki. Po novinarski konferenci pred njeno zadnjo letošnjo tekmo svetovnega pokala v športnem plezanju tudi naša zlata olimpijka Janja Garnbret. Pa dajmo še mi! Na 845 metrov visok vrh smo se z Alexom odpravili iz Besnice. Ta vasica je med drugim domači kraj  smučarsko tekaške olimpijke Vesne Fabjan, pa kolesarske legende, Tadeja Valjavca. Alex je slednjega nedavno kontaktiral, iskal je namreč namestitev v njegovih apartmajih na Pokljuki. Bil je prijetno presenečen, ko ga je v kolesarskih krogih še vedno popularni »Valjo« prepoznal. Mi ne, športniki pač spremljajo in poznajo športnike ...

Na Jošta smo z Alexom prispeli prej kot v predvidenih dveh urah in pol. Na vrhu smo nadaljevali planiški klepet.

Vtisi z našega zaključnega dogodka »Gremo v hribe«, nekaj dni potem?

Kaj naj rečem, super je bilo. Najprej trening z ekipo in nato druženje s pohodniki. Mnogi med njimi so naši zvesti navijači. Že konec julija na Pokljuki je bilo super, ampak finale je le finale. Za piko na i sem povsem slučajno srečal še moje dobre prijatelje. Upošteval sem tudi vaš namig in se na poti domov ustavil v Mojstrani ter obiskal Slovenski planinski muzej. Zelo na hitro. Se bom še vrnil in ga bolj podrobno raziščem. Tokrat sem se ustavil predvsem na razstavi »Deset sidrišč slovenskega alpinizma«. Zanimivo, priporočam!

Še nekaj dni ste prosti, nato vas čaka nov sklop reprezentančnih priprav v Avstriji.

Drži. V soboto odhajamo v Avstrijo, v Hochfilzen. Počitek še kako prija. Ampak to ne pomeni, da sedim doma. Morda prvi dan ali dva v tednu brez treningov res več počivam, nato pa se odpravim ven, na svež zrak. Zelo rad grem v hribe. Tale današnji regenerativni, sproščujoč vzpon na Jošta je prav super. Tako za telo kot tudi glavo. Lepo vreme in čudoviti razgledi so samo dodana vrednost. Sicer pa me na ta vrh nad Kranjem vežejo lepi spomini. Ko sem začel s smučarsko tekaškimi treningi smo pred zimo s klubom ogromno hodili na Jošta. Peš, s tekaškimi rolkami, pa kolesi. Enako velja za vse ostale okoliške hribe in gričke. Šmarjetna gora, Jakob, Jamnik, …

Lep začetek praznika, torej? Danes je Dan slovenskega športa.

Prav zares. Šport v Sloveniji, tako profesionalni kot rekreativni, se res lepo razvija. Če pogledava naokrog, je tu okrog naju ogromno pohodnikov. In to sredi tedna, kaj bo šele za vikend. Šport nas res povezuje. To me fascinira. Nedavne predstave odbojkarjev na evropskem prvenstvu, na primer. Vsi smo dihali z njimi. V takšnih trenutkih se zavem kaj lahko športniki damo narodu. Upam in delam na tem, da bom tudi sam s svojimi športnimi dosežki Slovencem polepšal kakšen dan ali teden.

Tako se boste še lažje osredotočili na šport.

Drži, čeprav sem vedno dobro krmaril med športom in šolo (Alex je tudi zlati maturant, op.p.).

Kako ste sploh pristali v biatlonu?

Že od malega me je zelo privlačil šport, predvsem tek. Tek na stadionu, pa tek na smučeh. Očeta sem kot mlad fantič prosil za tekaške smuči, a me je vedno znova prepričal, da bo za to čas kasneje. Tako sem najprej treniral tenis in košarko in šele pri dvanajstih letih sem postal član Tekaško smučarskega kluba Triglav iz Kranja. V sklopu treningov smo veliko streljali z zračno puško, kar me je izredno privlačilo, logična posledica je bil moj pristanek med biatlonci. Moj prvi trener je bil Andrej Špelič. Izvrsten strokovnjak, z njim smo do potankosti pilili tekaško tehniko za kar sem mu še kako hvaležen.

Tudi v reprezentanci imate super trenerje.

Bo držalo. Moj glavni trener je Janez Marič, strelski pa Ljubo Tomažič. Stalno napredujem. Prihajata ključna meseca pred naslednjo sezono. Jakov Fak mi je nekoč dejal, da sta oktober in november meseca, ko lahko največ pridobiš ali izgubiš. Najprej bomo formo brusili v Hochfilznu in nato še v Ramsau in na tamkajšnjem ledeniku Dachstein, kjer bomo že trenirali tudi na snegu. Poleti smo opravili tudi super višinske priprave v francoskem Bessansu. Narava tam je prekrasna, s kolesi in tekaškimi rolkami smo se večkrat povzpeli na Col de I´seran (2770 metrov). Gre za najvišji prelaz v Evropi. Veliko smo tudi hodili v hribe, nad 3000 metrov. Slovenci imamo noro lepe gore, ampak vsi ti tritisočaki in ledeniki so me res navdušili. Trdo smo delali in hkrati napolnili baterije.

Kdaj pa vas čakajo prve tekme?

Konec novembra na Švedskem, v Östrsundu. Seveda se moram še prej uvrstiti v ekipo, a mislim, da bo šlo vse po načrtih in se bom lahko dokazoval že na prvi postaji prihajajoče sezone. Tekme svetovnega pokala so moj glavni cilj sezone. Nabiranje izkušenj, nadgrajevanje lanskoletnih rezultatov in seveda upam, da bom ujel kakšno točko svetovnega pokala.

Razmišljate tudi o olimpijskih igrah v Pekingu?

Seveda, že zelo dolgo. Vsak športnik razmišlja o olimpijskih igrah. Moj cilj je uvrstitev v ekipo in nabiranje olimpijskih izkušenj, na naslednjih igrah leta 2026 v italijanski Cortini pa grem, če bo šlo vse po načrtih, na polno! Na kolajno. Ker to je vse, kar šteje.

Poleg Antona Vidmarja in Lovra Planka predstavljate tisto mlado jedro A ekipe, na katerega lahko računamo v prihodnje. Za vami je tudi močna mladinska ekipa. Za prihodnost slovenskega biatlona se nam torej ni potrebno bati?

Mislim, da ne. V reprezentanci je res en tak zanimiv »mix« izkušenejših z Jakovom in Klemnom na čelu in mlajših, ki prihajamo. Ko bo čas, sem prepričan, da bomo dostojno nadomestili aktualne ase.

Pa se za konec še enkrat vrnimo k hribom. Dejali ste že, da je na vas lep vtis naredila Francija, ogromno trenirate v domačih hribih in gorah. Ste morda osvojili tudi že kakšen češki hrib? (Alexov oče je Čeh, v Slovenijo je prišel kot kondicijski trener tenisačev, op.p.)

Tudi. Snežka gora je s 1603 metri njihov najvišji vrh. Za nas, ki smo vajeni Alp nič posebnega, za Čehe pa je vse kar je nad 1500 metri visoko. Ko osvojijo vrh Snežke gore so tako ponosni kot mi na Triglavu. Sam moram torej, ko sem v čeških hribih, »preklopiti« na češki način razmišljanja (mimogrede, Alex tekoče govori tudi češko, op.p.), pa je dosežek bolj »vau«. Skratka, vse je stvar percepcije. Ko sem na Češkem sicer največ treniram v zimskem središču Nove mesto. Tamkajšnji biatlonski stadion je za Pokljuko moj drugi dom. Poznam praktično vsak ovinek na progi, pa tudi okolico, naravo …

Za konec še vaš predlog našim bralcem za jesenski hribovski izlet. Kaj priporočate?

Ko smo že ravno pri mojih čeških koreninah, pa ostanimo v tem kontekstu. Priporočam vzpon do Češke koče* na Spodnjih ravneh iz Zgornjega Jezerskega. Tam se jaz »doma« počutim kot Slovenec in Čeh (smeh, op.p.). Če imate dovolj energije pa skočite še naprej na enega izmed dvatisočakov. Na Grintovec, Skuto ali Jezersko Kočno. Poti so lepe in slikovite, lepo je že na samem izhodišču na Jezerskem. Skratka hodite v hribe, gibajte se. To je v končni fazi neke vrste meditacija, najboljša oblika sprostitve. Če je vreme lepo, družba dobra pa je to dobitna kombinacija.

*Češko kočo je zgradila podružnica Slovenskega planinskega društva iz Prage. Odprta je bila 26. julija leta 1900

Prihaja Evropski teden športa (23. – 30.9.), dobro ga izkoristite! Za gibanje nikoli ni prezgodaj ali prepozno!