Z Andrejem v Polhograjce
11 april • Planinske vsebine
Z Mojco in Andrejem Flerinom se v hribih družimo že skorajda desetletje. Prvič smo se srečali na Planini nad Vrhniko. Bilo je v drugi sezoni našega gibanja #gremovhribe. Očitno smo ju prepričali, saj spadata med najbolj aktivne Zlatorogove pohodnike.
Legendi, prava ambasadorja največje planinske družbeno odgovorne akcije. Andrej se nam s hribov pogosto oglasi tudi virtualno. Dober teden dni pred letošnjo Planico smo se tako znova ujeli na »messengerju«. Beseda je dala besedo, pa smo se, še pred našo dvanajsto sezono, dogovorili za srečanje v živo. V dolini pod Poncami tokrat iz vsem znanih razlogov ni šlo. Kam, torej? Ja, v hribe!
Andrej: »Koliko časa imate na voljo?«
Gremo v hribe: »Dovolj. Od zore do mraka!«
Andrej: »V mislih imam eno lepo krožno turo po Polhograjcih.«
Gremo v hribe: »Dogovorjeno!«
Na lepo marčevsko jutro, Mojca zaradi nadležne poškodbe kolena ostane doma, se hitro znajdemo v Trnovcu (občina Medvode), pred gostilno Legastja, ki je naša izhodiščna točka. Cilj prve etape je dosežen po dobri uri hoda. Osolnik (858 m). Z vrha, tam stoji cerkev svetega Mohorja in Fortunata, se nam odpre čudovit razgled na Polhograjske vrhove, pa Kamniško-Savinjske Alpe in tudi Karavanke. Vremenska napoved? Vrvica na drevesu pri cerkvi je suha. Lepo vreme bo torej zdržalo!
Andrej v analogne in pa digitalno planinsko knjižico zabeleži nov osvojeni vrh. »Lani se jih je nabralo 208. Upam, da se jih bo letos vsaj toliko. Če ne bo presenečenj, takšnih in drugačnih, se namreč 11. septembra podam na enega najtežjih organiziranih slovenskih ekstremnih pohodov – Po medvedovih stopinjah. Gre za 64 kilometrov divjine in 2300 metrov višinske razlike. Pohod po Roški pešpoti ni tekmovalnega značaja, a je časovno omejen na en dan. Zato je potrebna izjemno dobra psihofizična pripravljenost. Ampak se ne bojim, sem v dobri pohodniški kondiciji, « razloži Andrej. Organizatorji dogodek oglašujejo pod sloganom »Rezervirano za pogumne!« Andrej to definitivno je. Pohodniška pustolovščina, že sedma po vrsti, se bo odvijala v osrčju kočevskih gozdov. Vas mika? Podrobnosti najdete na tej povezavi.
3
Z Osovnika, kot mu pravijo domačini, nadaljujemo na Gontarsko planino, spustimo se do Mihelčičevega doma na Govejku (797m). Cilj druge etape je lesena klop na pobočju nad domom, torej smo cca 50 metrov nižje kot ob prvem postanku. Še en prelep razgled oziroma razgledi. Na Sorško polje, pa Ljubljansko kotlino in celo na Menino planino ter Posavsko hribovje (mahamo Štefanu!). »Na dogodkih v okviru gibanja #gremovhribe sem v vseh teh letih stkal kar nekaj novih poznanstev in prijateljstev. Upam, da bodo planinske koče kmalu znova normalno obratovale. Držim pesti. Rad imam tovrstne dogodke, pa organizirane pohode tudi. Nočne in klasične. Prijetno je, s pohodniki izmenjujemo mnenja in izkušnje, marsikdaj izvem kaj novega. Prijetno s koristnim, torej,« ob malici pove Andrej in v smehu doda, da še nismo na pol poti.
Nadaljujemo čez Igale na Tošč (1021m). Gre za najvišji vrh polhograjskega hribovja in torej tudi naše današnje ture. Juhu, vrh in ta prijetna utrujenost! Čas za 0,0% osvežitev.
Andrejev najvišji osvojeni vrh? »Triglav. Vsako leto vsaj enkrat. V hribe sem sicer bolj resno začel zahajati po dopolnjenem petdesetem letu. V mladosti, tja do 25 leta, sem bil hribovsko zelo aktiven, nato pa sem se četrt stoletja držal bolj gričev in nižjih hribov. Večinoma v družbi otrok.
Zdaj to »ponavljam« z vnukoma, ki rada zahajata v hribe. Izbirati je potrebno otrokom primerne poti, pa se bodo radi vračali oziroma odkrivali nove. Tu v Polhograjcih jih je več kot dovolj, ˝ trdi Andrej, ki se je več let ukvarjal s strelskim športom. Je bil njegov tekmec na domačih tekmovanjih tudi Rajmond Debevec? »Tudi, vrstnika sva,« nam potrdi na »letečem cilju« (Mali Tošč, 902 m). Kmalu smo (spust) na Gontah, sledi vzpon na Polhograjsko Grmado (898 m). V osrčju Polhograjskih Dolomitov ob razgledni plošči razvijemo zastavo v podporo domačim orlom, ki so se v tistem hipu merili na prvi posamični tekmi svetovnega pokala v Planici. Dajmo, #junakizime!
Sledi spust v Topol, kjer mimogrede »poguglamo« kako so opravili naši orli. Dva v top 10, super! Na krilih Pavlovčičevega in Prevčevega super rezultata (morda pa se poleti srečamo v hribih?) poletimo še na Sv. Jakob nad Katarino (806 m). Na eni najbolj priljubljenih pohodniških točk v okolici Ljubljane se »sprehodimo« še skozi vprašalnik naše rubrike »Gora ni nora«. In katere so Andrejeve najljubše? Najdete jih na tej povezavi.
Še zadnji spust in »Andrejev Polhograjski krog« je pozno popoldan zaključen. Vrata Legastije so seveda zaprta …
Čudovit dan! Pametne ure kažejo 23 prehojenih kilometrov in 1600 višinskih metrov.
