V rubriki »Gora ni nora« bodo posamezniki, ki so kakorkoli povezani s slovenskimi gorami (in teh je veliko) delili svoje »najljubše«. Kar tako, za zabavo, morda za navdih in zato, da pričnemo na enem mestu združevati ljudi dobre volje, poštenega srca in radostnega duha. Tiste, ki po turi radi spijejo Laško. Tiste, katerih karakter sooblikuje preživljanje časa v hribih in gorah.
RAJMOND DEBEVEC
Julijske Alpe, Kamniške Alpe, Karavanke. Rad izbira cilje, kjer mora biti zbran, kjer je pomemben vsak korak in dolgotrajna koncentracija. To je zagotovo povezano z njegovim športom – strelstvom. Rajmond je pravzaprav sinonim za slovenski strelski šport. Kar osemkrat se je udeležil olimpijskih iger. Olimpijski prvak iz Sydneya 2000 je bil nato še bronast osem let kasneje v Pekingu ter dvanajst let zatem v Londonu. So za Rajmonda, ki bo 29. marca dopolnil 58 let dosegljive tudi letošnje olimpijske igre v Tokiu? Da, z izjemnim dosežkom na evropskem prvenstvu konec maja v hrvaškem Osijeku lahko osvoji tako imenovano kvoto, ki bi mu omogočila udeležbo na že devetih igrah! Rajmond pravi, da je realistični optimist. Tudi mi smo optimisti in bomo držali pesti. Hribovci za hribovca! Preteklo nedeljo je osvojil Vrh Korena in Kalški greben, te dni pa je že na njegovem letošnjem prvem strelskem tekmovanju v poljskem Wroclawu. Izjemno rad hodi v hribe, tudi pohodništvo je del njegovega treninga. Če ga boste srečali v hribih, ga le pocukajte za rokav. Z veseljem bo poklepetal z vami. »Planinci smo odprti ljudje. Ko se ustavimo, poklepetamo in tudi to je ena od pozitivnih strani pohodništva,« pravi Rajmond.
Dihanje svežega zraka je …
… privilegij!
Kateri je vaš najljubši letni čas?
Zima, ker nudi nekaj več. Poti so drugačne. Tisto nekaj več pa so zimski razgledi. Nagrada, ki vzbudi res zelo lepe občutke.
Na kaj pomislite, ko zagledate Triglav?
Triglav je vrh, špica, višje pri nas pač ne gre. Povezujem ga tudi s svojim značajem. Vedno želim priti na vrh. V športu, pri rekreaciji, …
Pozimi na Triglavu še nisem bil. Čakam pravo priložnost, seveda se bom na naš najvišjih vrh odpravil z izkušenim vodnikom. Poleti pa sem ga seveda že večkrat osvojil. Najbrž nisem prvi, ki ob tem pomisli tudi na (pre)veliko gnečo..
Se spominjate svoje prve ture?
Prve prave visokogorske zagotovo. S še dvema gimnazijskima sošolcema smo se odpravili na Mojstrovko, po Hanzovi poti. Ob prihodu pod steno sem bil zelo zadržan in sprva celo nisem nameraval nadaljevati po načrtovani poti. V tistem hipu, ko sem okleval, pa mimo prideta gospa in gospod, ki sta bila podobne starosti kot sem jaz zdaj. Mirno sta se začela vzpenjati. Pa sem si rekel, če lahko onadva, potem bom zmogel tudi jaz (smeh, op.p.). Od takrat naprej so mi zavarovane plezalne poti zelo všeč. Tudi bolj zahtevne, ampak seveda, poudarjam, »po pameti«!
Katera je vaša najljubša slovenska planinska destinacija?
Vršič kot izhodišče je krasno, tudi ko imam malo manj časa. Pozimi sta Mala in Velika Mojstrovka zelo lepi. Cepin, dereze, akcija, …
Lani ob omejitvi gibanja na občine pa sem »odkril« Janče, kamor sem hodil po vseh možnih poteh in brezpotjih. Res prava »divjina« v občini Ljubljana. Ni gneče, kolesarji se tam vzpenjajo le po eni ali dveh poteh. Sicer pa imam raje odprte poti, visokogorje, predvsem zaradi lepih razgledov.
Katera je vaša najljubša slovenska planinska koča?
Hodim na enodnevne izlete. V kočah se ustavim in okrepčam le tu pa tam, občasno. Tako da nimam najljubše. Seveda pa mi je všeč, da so naše Alpe posejane s kočami, kar je dobro za številne domače in tuje pohodnike.
Kaj je na turi vedno v vašem nahrbtniku?
Vsa potrebna oprema, za vse možne razmere. Raje imam malce težji nahrbtnik, kot pa da mi kaj manjka. Pozimi vedno tudi krplje. Zelo rad imam bolj popotniške ture s krpljami.
Kaj se najbolj prileže, ko osvojite vrh in kaj, ko je tura zaključena?
Ne, na vrh si ne prinesem knjige (smeh, op.p.), uživam pa v razgledih! Če je proti koncu začrtane poti kakšna koča, ki je znana po dobrih štrukljih, si jih rad privoščim. Se zelo priležejo, za zaključek.
S kom ste najraje v hribih?
Zelo rad grem s sinom, ki sem ga prav jaz navdušil za hribe. Je strasten turni smučar. Občasno se mi pridruži tudi žena. Pa s prijatelji grem zelo rad, skratka z dobro družbo. Hribovci so večinoma super. Nekateri me kot športnika prepoznajo, pa rad poklepetam in se fotografiram z njimi. Ugodim tovrstnim željam, sploh nimam težav s tem.
Vas je v hribih kdaj strah in česa?
Strah ne bo prava beseda. Strahospoštovanje pa. Hribov se lotevam s strahospoštovanjem. To je moj pristop. Izbiram sebi primerne ture.
Česa v hribih nikoli ne počnete?
Ne onesnažujem okolja, tako in drugače. Zame povsem nesprejemljivo je tudi kajenje na vrhovih. Na začetku sem omenil dihanje svežega zraka kot privilegij, pa me tudi zato to še kako moti.
Kaj je za vas popoln dan in kako izgleda?
Ko dosežem zastavljeni cilj. Vrh, razgledi, to je že »zmaga«! Če pa je še družba dobra, pa že lahko govorimo o popolnem dnevu. Nisem zelo zahteven.
Katera je vaša najljubša planinska pesem ali pesem, ki vas spominja na hribe?
Mir in tišina …
Vaš (najljubši) planinski moto?
Vztrajaj pri doseganju zastavljenih ciljev! Če si zastavim cilj (v hribih ali v strelskem športu), mora biti ovira, ki bi mi to preprečila, res visoka. Seveda sem realist, ne rinem »z glavo skozi zid«, pač pa se vračam dokler realno zadani cilj ni dosežen.
