Jutra in večeri v hribih. Vse, kar šteje ...
7 avgust • Planinske vsebine
Višinski metri, prehojene ure in minute, težavnost pohodov, število osvojenih vrhov in ostali kvantitativni podatki ga ne zanimajo pretirano. Zabeleži jih, statistika pač, v hribe in gore pa se odpravlja in vrača predvsem zaradi občutkov. Podoživlja pretekle in odkriva nove.
Njegovo področje so predvsem Julijci in Zahodne Karavanke. Tako kot pri knjigah in glasbi pa ima 39-letni Jeseničan Uroš Kastelic tudi pri planinskih domovih in kočah, kjer lovi lepa jutra in večere, ˝playlisto˝ najljubših, ki ga nikdar ne razočara. Uroševa številka 1? Dom Valentina Staniča pod Triglavom v Julijcih in Prešernova koča na Stolu v Karavankah.
Vaša Instagram časovnica je polna ujetih lepih trenutkov iz visokogorja. Povabilo ˝Gremo v hribe?˝ vam torej ni tuje?
Seveda ne. V hribih in gorah sem ujel že ogromno lepih, neprecenljivih trenutkov. Le-te sem pričel loviti že zelo zgodaj, davno pred pojavom družbenih omrežij. Zase. Zadnja leta sled tu pa tam pustim tudi v virtualnem svetu. Za arhiv, če pa z objavo fotografije ali foto-zgodbe koga navdušim za skok v hribe pa tudi super, kajne?
Drži. Zajtrk z razgledom na Triglav je najbrž med njimi?
Morda pa res. Vsekakor priporočam. Lokacija z dodano vrednostjo. Gre za Dom Valentina Staniča pod Triglavom, ki vsaj mene nikdar ne razočara. Gre za eno izmed treh postojank, ki jih upravlja Planinsko društvo Javornik Koroška Bela, katerega član sem že od malih nog. Naj se pohvalim, da je moj dedek Ivan Strgar v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot gospodar skrbel za nemoteno delovanje prav tega doma. Kasneje je v osemdesetih letih v tej funkciji deloval še v Prešernovi koči na Stolu, ki je prav tako na moji ˝greatest hits˝ listi visokogorskih doživetij.
Kdo pa pravzaprav so gospodarji koč in domov?
Poleg oskrbnikov tisti ključni posamezniki, ki poskrbijo za vse malenkosti, zaradi katerih se v kočah in domovih planinci tako dobro počutimo. Izkoristil bi priložnost in poudaril, da smo Slovenci s kočami in domovi lahko zelo zadovoljni. Poznam precej koč in domov, tudi številne izmed petinštiridesetih, ki so del Zlatorogove transverzale ponosa. Na podlagi izkušenj, tudi iz sosednjih držav, lahko rečem, da so gostoljubnost, fleksibilnost in prijaznost vrline upravljalcev naših koč. Bodimo ponosni nanje!
Ste tudi vi aktivni v katerem izmed odsekov društva?
Zaenkrat ne. Ostajam pa zvest družinski tradiciji in sem pripaden član društva, le redko manjkam na prireditvi ob majski otvoritvi sezone v dolini Krme, kjer društvo upravlja Kovinarsko kočo. Prestop v drugo društvo sploh ne pride v poštev (smeh, op.p.).
V hribe raje odidete sami ali z družbo?
Včasih grem tudi sam (seveda ne pozimi), ampak ne pogosto. V hribe in gore praviloma zahajam z manjšo ali večjo družbo izkušenih pohodnikov, najdemo se tudi prek družbenih omrežij. Večinoma so to enodnevni ali dvodnevni izleti, nekajkrat letno pa večdnevni. Moje področje so Julijci in Zahodne Karavanke. Lepi kotički. Mnogi še neodkriti, čeprav skorajda na domačem dvorišču. Moj najljubši vrh je bil dolgo Stenar, zdaj je to Jalovec. Nisem vnet zbiralec različnih vrhov, ampak neprecenljivih trenutkov in občutkov prek katerih si napolnim baterije. Tudi zato se pogosto vračam na preverjene lokacije in vrhove, ki mi v danem trenutku dajo največ.
Kot pravite pa v hribih in gorah veliko lahko dajo predvsem lepa jutra in večeri?
Tako je. Sončni vzhodi in večerno opazovanje prižiganja luči v dolini, ko je v hribih zaradi kasnejšega sončnega zahoda še dan …
Kakšen poletni namig za naše bralce in sledilcev tej smeri?
Namig za zajtrk z razgledom nad 2000 metri ste na moji IG časovnici že našli. Še namig za večerni razgled nad 2000 metri: Stol v Karavankah (2236 metrov). Od Valvasorjevega doma pod Stolom boste do najvišjega vrha Karavank dobro pripravljeni pohodniki potrebovali največ dve uri. Že omenjena Prešernova koča se nahaja dobrih 15 minut pod vrhom (2174 metrov). Gre za lokacijo s čudovitimi razgledi. Pogled seže po širni Gorenjski in še dlje: Kranj, Radovljica, Bled z jezerom, ob dobri vidljivosti tudi do Ljubljane. Občudujemo lahko Kamniško Savinjske Alpe, Julijce s Triglavom, če je ozračje čisto v ozadju tudi Dolomite. Pa avstrijske Visoke in Nizke Ture in celovško kotlino s Celovcem …
In kje bo Uroš neprecenljive @gremovhribe trenutke lovil to poletje?
Dvakrat ugibajte (smeh, op.p.). No, poleg mojih standardnih Julijcev in Karavank imam že (pre)dolgo v načrtu tudi Pohorje. Prej ali slej, morda že to poletje, končno pride na vrsto. Namenil pa mu bom vsaj tri dni, tako da bom obiskal kar nekaj novih koč in domov. Čeprav nisem tipični zbiralec žigov, pa bom takrat v svojo Planinsko knjižico (ta je še iz časov Jugoslavije!) in tudi ˝Planinski dnevnik 2020 – Gremo v hribe˝ oplemenitil z novimi vrhovi ter se v Ruški in Mariborski koči vpisal v vašo knjigo zaveze o strpni in solidarni družbi, kočo pa podprl s prispevkom za unikatni kozarec. V tem kontekstu ni odveč še enkrat poudariti: Bodimo ponosni na naše upravljalce koč in domov ter jih podprimo. Se vidimo v hribih!
