V rubriki »Gora ni nora« bodo posamezniki, ki so kakorkoli povezani s slovenskimi gorami (in teh je veliko) delili svoje »najljubše«. Kar tako, za zabavo, morda za navdih in zato, da pričnemo na enem mestu združevati ljudi dobre volje, poštenega srca in radostnega duha. Tiste, ki po turi radi spijejo Laško. Tiste, katerih karakter sooblikuje preživljanje časa v hribih in gorah.
FRANCE MALEŠIČ
Dolga leta je bil otroški zdravnik v Mestni otroški bolnišnici pod ljubljanskim gradom, potem pa, do upokojitve leta 2003, na oddelku za pulmologijo na Pediatrični kliniki. V prostem času pa vseskozi tudi v naravi, hribih in gorah. Bil je tabornik (od leta 1960), alpinist (od leta 1965) in gorski reševalec (od leta 1968). V domačem kraju je vodil alpinistično šolo in bil aktivni gorski reševalec v številnih težavnih klasičnih reševanjih, 25 let pa tudi kot zdravnik reševalec letalec v zahtevnih helikopterskih akcijah. V planinski in širši javnosti je prepoznaven publicist in urednik, med drugim je sedem let urejal Alpinistične razglede, skrbel za vzgojno literaturo, leta 1988 zbral in uredil zbornik Naša alpinistična misel, 1990 planinsko pesmarico Zavriskaj in zapoj, leta 2002 Zgodovino reševanja v gorah nad Kamnikom, 2005 pa Spomin in opomin gora – Kroniko smrtnih nesreč v slovenskih gorah. In še bi lahko naštevali, s čim vse se je ukvarjal in se še ukvarja. Sedaj 76-letni upokojenec, dobitnik zlatega, srebrnega in bronastega priznanja Planinske zveze Slovenije, ne živi običajnega upokojenskega življenja. Pred dvema letoma je izdal zbirko planinskih izrekov in misli z naslovom Gora ni nora. Tudi zato se še kako spodobi, da je (končno) gost v tej naši istoimenski rubriki, ki na enem spletnem mestu združuje ljudi poštenega srca in radostnega duha. Njegove »najljubše« (odgovarjal je kar z izbranimi izreki in mislimi iz njegove zbirke) najdete spodaj, pogovor o zadnji knjigi in še čem pa najdete na tej povezavi.
Dihanje svežega zraka je …
V planine rada hodim zato, ker so tam zeleni gozdovi in travniki, ptički veselo pojejo in je čist zrak, ki človeku sploh ne škoduje. (Irenca)
Kateri je vaš najljubši letni čas?
Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit. (Ciril Kosmač)
Na kaj pomislite, ko zagledate Triglav?
Triglav, kraljéva gora,
predrago veselje očem. (Matevž Ravnikar - Poženčan)
Za deželo je čast, če ima gore. (Henri Lavedan)
Se spominjate svoje prve ture?
Če lahko daš sinu samo eno darilo, mu daj navdušenje. (Bruce Barton)
Gore so knjiga, ki jo beremo z nogami. (France Zupan)
Če hočeš spoznati naravo, moraš zapustiti svet pod pravim kotom. (John Muir)
Oči, a ne, da ne bo zmanjkalo kamnov? (Meta Potrato, 3 leta)
Kateri je vaš najljubši slovenski planinski cilj?
Če ne veš kam, ne bodi presenečen, ko zaideš. (Ernest Mayer)
Tvoj cilj naj bo, da boš v hribih dočakal visoko starost, da jih boš potreboval in boš lahko še splezal kakšno smer. (Joža Čop)
Katera je vaša najljubša slovenska planinska koča?
Slovenska planinska koča je stavba, ki je dovolj velika, da gredo vsi noter, samo če ne gredo vsi noter; če gredo res vsi noter, pa ne gredo vsi noter. (Slovensko planinsko pravilo)
Tu so spali tisti, ki niso mogli spati.(Kokrško sedlo, leta 1928)
Kaj je na turi vedno v vašem nahrbtniku?
Dan in govedo moraš prijeti za roge, za rep ju ne obdržiš. (Joža Vršnik Robanov)
Čas, ki ga imamo, je denar, ki ga nimamo. (Ilf in Petrov)
Če greš v gore, se ravnaj po pravilih o hoji v gorah, pa če nabiraš borovnice ali lepe doživljaje. (Dušan Lasič)
Kaj se najbolj prileže, ko dosežete vrh in kaj, ko je tura zaključena?
Vrh gore je bel kažipot očem
in jasen dan žari od vsepovsod
in sreča je, da je pred mano pot,
in to, da vem, da slast je v tem, da grem. (Janez Menart)
Čas teče ... In drug za drugim se umikamo vstran, s pogledom, uprtim v veličastje gora. One pa sijejo prek vseh človeških usod in dob v lepoti, ki nikoli ne usahne. In vsako leto vžigajo v tisočih mladih srcih čist in svetel plamen ljubezni in hrepenenja ... Gibčne pomladanske postave, kakršni smo bili mi nekoč ... Vsem planinski pozdrav iz vsega srca! (Julius Kugy)
S kom ste najraje v hribih?
Tovarištvo mora biti ena izmed največjih odlik vseh, ki hodijo v gore. Nobeden ni tako velik, nobeden tako majhen, da bi ne mogel biti tovariš. (Avstrijska planinska misel)
Vas je v hribih kdaj strah in česa?
Človekova prva dolžnost je obvladati strah. (Thomas Carlyle)
Iz najbolj prekletih sanj izdvojimo môre s srečnim koncem. (Dušan Jovanović)
knjiga
Česa v hribih nikoli ne počnete?
Dan iščemo zjutraj, da ga na večer preostaja, ne pa zmanjkuje in potem ljudje bivakirajo in v skrb in nepotrebne akcije spravljajo svojce in reševalce. (Joža Čop)
Kaj je za vas popoln dan in kakšen je videti?
Na milijone ljudi je, ki hrepenijo po nesmrtnosti, pa ne vedo, kaj bi počeli ob deževnem nedeljskem popoldnevu. (Maurice Chevailer)
Katera je vaša najljubša planinska pesem ali pesem, ki vas spominja na hribe?
A jutri pa pojdem na goró,
naj se oči mi napijo
višin, daljin – da z bleskom tem
nasproti pojdem hudim dnem. (Oton Župančič)
Vaše (najljubše) planinsko geslo?
Gre, torej bo šlo. (Stoletno planinsko geslo)
Nerodnost moja, ne zapusti me, jaz te ne bom nikoli. (Slovenski planinski izrek)
Ali bi se poskusil s to steno, če bi vedel zagotovo, da za to ne bo nikoli izvedela živa duša? (Renato Chabod)
Nikoli nisem plezal zaradi slave in časopisov, da bi si potem ljudje z menoj brisali zadnjo plat. (Joža Čop)
