Gremo v hribe
Menu
GoraNINora naslovka

Je gora res nora?

10 april • Planinske vsebine

Ne, gora ni nora. »Mi pa tudi ne!« samozavestno dodaja France Malešič in razloži, da si planinci najbrž najstarejši slovenski pregovor radi prikrojimo po svoje. Kako tudi ne. Ker gremo radi tja, gor seveda, pač nismo nori.

Morda malo, ampak v pozitivnem smislu. To velja tudi za vse naše cenjene goste v rubriki »Gora ni nora«, kjer končno gostimo tudi današnjega sogovornika, avtorja knjige s taistim naslovom. Pravzaprav ne gre za klasično knjigo, ki jih v njegovi bibliografiji sicer ne manjka, pač pa za zbirko planinskih izrekov in misli, ki jo z veseljem prelista vsak ljubitelj gora. Prebiranje Malešičeve knjige ni le poučno in zanimivo, ampak tudi zelo zabavno.

Gospod France Malešič, je torej gora res nora?

Lep odgovor na to vprašanje je že davnega leta 1903 v Planinskem vestniku, najstarejši še izhajajoči slovenski reviji, podal takratni urednik dr. Josip Tominšek, ki je zapisal: »Izkazalo se je, da smo vsi nori in tudi vsi norimo. Ko pridemo tja gor, norimo za zmeraj. Ampak, srečen je otrok, ki nori, srečen pa je tudi lep slovenski jezik, ki daje tej odurni besedi tako ljubek pomen.« 

Živimo v specifičnem času. Že zelo pogrešate tiste prave osebne stike s prijatelji in znanci?

Pravzaprav jih res že zelo pogrešam. Je pa to obdobje zame hkrati tudi spodbuda. Ko se bomo znova videli in normalno srečevali tudi v živo, bomo zagotovo vse nadoknadili. Pogovori bodo zanimivi, lepi. Prav nič se ne bojim, da se stvari ne bi postavile na svoje mesto.

3 4

Pa stiki s hribi? Ti so tudi zelo osebni …

Imam sobo z razgledom – na knjige in gore. Tako da sem vseskozi v stiku z meni ljubim svetom, tudi z gorami. Vidim Planjavo, vidim Zeleniške špice. Moj najljubši vrh in najljubši greben, kamor sem v preteklosti zahajal vsaj enkrat letno. Seveda še vedno, kolikor se le da, zahajam v hribe. Pogosto tudi s hčerami ženine nečakinje, ki sta v osnovnošolskih letih. Izleti z otroki so vedno zanimivi. Pred desetletjem in še prej sem vodil številne osnovnošolske izlete. Zelo zanimiva izkušnja. Otroke sem oziroma smo vodili po urejenih poteh in tudi brezpotjih. Sam sem največkrat vodil tako imenovano »tretjo skupino«, v kateri so bili otroci, ki so bili počasnejši in zato ne najbolj navdušeni nad hribi. Ampak na koncu so bili praviloma vsi veseli in zadovoljni. S pravim načinom in pristopom se da! Včeraj, danes, bistvo ostaja. Ne glede na duh časa.

Kateri izrek ali misel iz vaše res obširne zbirke pa bi po vašem najbolje opisal duh časa, v katerem živimo?

»V črno sem žalost zakopan
pa se ozrem v gorenjsko stran
in glej:
planine so visoke kakor prej.«

                      (Oton Župančič)

FM INTERVJU notranja

To je bilo objavljeno v mračnih časih, leta 1944. Ta lepa, optimistična misel ostaja aktualna. Velikokrat se je spomnim.

Kaj pa vam najljubši / najljubša?

To pa bo star slovenski izrek »Otrok se hrani z mlekom in pohvalami.« Brez pohval pač ne gre. Pa simpatična misel triletne Mete Potrato »Oči, a ne, da ne bo zmanjkalo kamnov?«

Izreke in misli ste začeli zbirati že v šolskih letih. Od začetkov pa do izdaje zbirke je torej minilo več kot šestdeset let.

Drži. V osmem razredu osnovne šole sem na domačem podstrešju našel z buciko pritrjen listič, tam ga je najbrž pustila moja sestra, na katerem je bilo zapisano: » … kdor pa se malo uči, ta tudi malo pozabi, kdor pa malo pozabi, ta zelo veliko zna; zato se bomo malo učili, ker kdor malo pozabi ta zelo veliko zna.« Ko sem v šoli pri lepopisu ta citat zapisal, se mi je profesor likovnega pouka nasmejal, mi dal lepo oceno in nasvet, naj se tega (zbiranja) še naprej držim. Pa sem začel. V takratni reviji Obzornik, šlo je za nekakšen slovenski National Geographic, so med drugim objavljali tudi zanimive citate. Nekaj zelo pomenljivih sem našel prav tam.

slika knjige

Jih še zbirate ali ste ta »hobi« z izdajo knjige opustili?

Še vedno jih zbiram. Nenadoma se kje pojavi lepa misel in se zaiskri, pa jo seveda zapišem. Med odmevi po izdaji knjige se mi je oglasil tudi nekdo, ki mi je dal vedeti, da bo nadaljeval z mojim delom. To dejstvo me seveda veseli. Ob branju tega pogovora se bo zagotovo prepoznal …

Torej vi v tem trenutku ne razmišljate o izdaji nove oziroma dopolnjene zbirke?

Ne. Zdaj predvsem pomagam drugim avtorjem. Pri knjigah in člankih, kot tako imenovani tretji bralec. Doma pa je na vrsti urejanje domače knjižnice ter kupov gradiva.

Gradiva je zagotovo ogromno, bili ste tudi urednik revije Alpinistični razgledi?

Sedem let. Prva leta je bila revija preprost občasnik, a je uspela vsaj malo vzdramiti planinsko javnost.

17628 Malesic   Gora ni nora naslovnica splet

Seveda pa ne smemo pozabiti terena. Vodili ste alpinistično šolo, bili ste gorski reševalec in do leta 1999 aktivni tudi v skupini zdravnikov, ki so reševali s helikopterjem.

Kadar poučuješ druge, se hkrati učiš tudi sam in veliko pridobiš. Skupaj smo doživeli veliko lepega, vse pa ni šlo prav zlahka. Bili smo zares željni znanja. V tistih časih, na začetku, je bilo mogoče reševati le po starem. Sklicali in prevažali so nas takratni miličniki, vsa reševanja smo opravljali peš. Nekaj posebnega so bile poizvedovalne in iskalne akcije, kjer nas je moralo biti veliko, da smo lahko preiskali vsako območje. Takrat so se izkazali tekači, prav tako pa tudi iskalci, ki so pretaknili vse, kar je bilo le mogoče. Iz vsega tega so izhajala spoznanja in izkušnje, ki smo jih predajali naslednjim generacijam.    

Po poklicu ste otroški zdravnik, upokojili ste se leta 2003. Pa bi vas kot strokovnjaka na teh dveh področjih (medicina in gorništvo) vprašali še za nasvet za naše bralce: kdaj in kako naj starši uvajajo otroke za hojo v hribe? Vemo, da so popularni različni športi, kam bi umestili hojo v hribe? Kako začeti? Kako otroke motivirati? Priporočate kakšen zanimiv hrib?

Zavedati se morate, da gredo na izlet otroci, vi pa z njimi – in ne obratno! Cilj naj bo sama hoja po poti in ne koča ali vrh. Kamorkoli pridete, ste že na cilju! Narediti morate prav vse, da se boste imeli lepo in se boste vsi skupaj varno vrnili domov. Le tako lahko veselje do gibanja postane navada in ostane potreba za vse življenje. Ne pretiravajte oziroma kot je dejal Paul Jean: »Otrok in ur ne smemo kar naprej navijati. Pustiti jih moramo tudi, da gredo«.

Če otrok pravi, da je utrujen, ga lahko zgolj tare dolgočasje. Sama gora, hoja in razgled zanj niso tako mikavni. Zato bodite pozorni na razne drobne zanimivosti ob poti. Ustavljajte se. Otrok naj se igra z vrstniki. Začnite počasi, hojo prilagajajte najpočasnejšemu v skupini. Z otroki najprej dobro raziščite domačo, bližnjo okolico. Izbirajte markirane poti, ki ste jih že prehodili sami in pred izletom z otroki znova preverili. Nahrbtnik otroka naj ne presega desetine njegove teže! Za konec ni odveč še enkrat poudariti: na izlet gredo otroci, odrasli pa jih spremljamo.

O domačih hribih bova govorila v drugi rubriki, kam pa najraje zahajate oziroma ste zahajali v tujini? Kot plezalec in planinec?

Francija je imenitna. Fasciniral me je tamkajšnji ledeniški svet. Tudi Švica me je navdušila, pa sosednja Avstrija in poljske Tatre.

Ostale vsebine

Slika 1

Kdo so fantje in dekleta, ki skrbijo za najboljšo »telovadnico«?

21 junij, 2021 • Planinske vsebine

»Najboljša telovadnica je hrib!« je slogan, ki ga najdete na čudovitih majicah dvanajste sezone našega gibanja Gremo v hribe. Se s…

Preberite več

Najboljša telovadnica je »gmajna«!

23 maj, 2021 • Planinske vsebine

Osnovnošolska mladina in hoja v hribe. Najpogostejše prve asociacije? Presenetljivo velikokrat govorimo o najmanj zmerni zadržanosti. Precej bolj redko pa o iskrenem navdušenju. Seveda vzorec naših anketirancev ni dovolj velik in reprezentativen, da bi lahko prišli do nekih relevantnih zaključkov. Morda pa gre zgolj za stereotip? Izkušnje in posledično mnenja so različna.

Preberite več

Pes kot hribovski sopotnik

19 maj, 2021 • Planinske vsebine

»Tjarampadadi, nobenih skrbi, srečo imaš na vrvici!« Vsi poznamo to pesem iz legendarnega slovenskega mladinskega filma. Pa zapisana misel iz refrena drži tudi v hribih? Smo s pasjimi hribovskimi sopotniki na višjih nadmorskih višinah zares lahko povsem brezskrbni? So bolj strmi nakloni za naše štirinožne prijatelje lahko prestrmi? So skalnate površine primerne za pasje tačke ali je bolje, da skakljanje po meliščih prepustimo avtohtonim živalim gorskega sveta?

Preberite več

Ste že srečali Tinko Planinko?

11 maj, 2021 • Planinske vsebine

Najbrž. Ker ne gre zgolj za eno planinko po imenu Tinka, pač pa več njih. Za Tinko Planinko je namreč večja skupnost deklet, ki so, tako kot mi, zaljubljene v naravo in hribe. Družijo se virtualno. Na Instagramu. Kot pravita prvi dami skupnosti, Ana in Kristina, so za njimi tudi že prvi uspešni poizkusi druženja v realnem svetu - v hribih. Ko bo čas dozorel, bo na vrsto prišel tudi prvi večji »event«!

Preberite več

To spletno mesto vedno uporablja piškotke, ki so nujni za njegovo delovanje, z vašim soglasjem pa tudi analitične in oglaševalske piškotke. Z izborom opcije »Strinjam se« se bodo na vašo napravo namestili vsi piškotki. Če tega ne želite, to lahko spremenite s klikom na »Prilagodite nastavitve«. Več informacij najdete v politiki piškotkov.