Ni sreče brez rokenrola
28 avgust • Dogodki
Bili smo v Planici ...
»Naj muzika nas zarola, ni sreče brez rokenrola. V megli zablod, pokaže nam pot, premakne naš dan, na pravo stran,« je že zgodaj zjutraj, na tonski vaji Šank Rockov, donelo v dolini pod Poncami. Mi smo ga definitivno premaknili, obrnili, na pravo stran! Zadnja avgustovska sobota je bila namreč za »gremovhribovsko« skupnost praznična. Postavili smo piko na i trinajsti sezoni. Odpravili smo se na zaključni žur. Iz Mojstrane v Planico.
Gremo v Planico
Do Zlatorogovega kraljestva v Nordijskem centru Planica nas je pot, tako kot lani, vodila iz treh izhodišč. Prvo, kraljevsko, je bilo v Mojstrani, pred Slovenskim planinskim muzejem. 21 kilometrov do Planice. Za izkušene pohodnike ta razdalja ne predstavlja večjih težav. Čeprav je bil uradni štart napovedan za »polosmo«, so se prvi planinci na polmaratonsko razdaljo odpravili že dobro uro prej. »Po jutru se dan pozna!« nam je ob sončnem vzhodu pred muzejem zatrjevala skupinica rokometnih navijačev iz Celja. Pohodniško formo, avgusta so osvojili Triglav, so dobro unovčili. Kljub več postankom so bili na cilju, tako so nam zatrdili kasneje, prej kot v štirih urah. Bravo, Florijani!
Prvi postanek so si zvesti navijači RK Celje Pivovarna Laško privoščili Na Pastaj´. V Gozd Martuljku. Na našem drugem uradnem izhodišču. Energični gostitelj Sašo Misotič je Štajercem razložil vse in še več o železniški trasi, ki je nekoč vodila tod mimo. Florijani so po okrepčilu odsopihali dalje, mi pa tudi.
Skočili so v Planico
V Kranjski Gori, na našem tretjem izhodišču, sta nas namreč že čakala smučarska skakalca Domen Prevc in Anže Lanišek. Natanko 177 dni, 13 ur, 49 minut in 11 sekund do planiškega svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah je ob našem srečanju kazal odštevalnik na glavnem trgu v kranjskogorski »Borovški vasi«. Tokrat se z Domnom in Anžetom nismo pogovarjali o skokih. Uživali smo v sončnem dopoldnevu, fanta sta z veseljem delila nasmehe za »selfije« mimoidočih. Vseeno smo jima, tako kot pred dvema letoma na Vogarju, zastavili vprašanje, ki je povezano z lokacijo in pa njunim športom: »Katera legenda popularne glasbe, ki je bila zaljubljena v smučarske skoke, si je želela koncertirati pod planiško velikanko, pa se ji želja žal ni uresničila?« Srednji izmed batov Prevc okleva, pravilni odgovor bi utegnil vedeti njegov mlajši brat Cene, nam namigne. »David Bowie!« pa je pravilni odgovor izstrelil Anže. Bravo, Žaba!
Anže in Domen sta se v družbi SloSki Nordic team kolegov in kolegic ter »gremovhribovcev« prek Vitranca in Rateč odpravila v Planico. Tam ju je že čakal Peter Prevc, ki kot največji Šank Rock fan med skakalci ni izpustil priložnosti za koncert pod Poncami. Užival je že v jutranji tonski vaji izkušenih Velenjčanov. »Super so, seveda sem jih že videl v živo. Poslušati jih v Planici pa bo super doživetje. Prepričan sem, da bosta uživala tudi Domen in Anže,« je bil dobro razpoložen naš orel, ki mu je od »šankrock« uspešnic najbližje Metulj. »Dvignil bi se, svoboden kot ptica, s tabo v nebo. Rad bi bil metulj, da bi letel s teboj!« se nam je, dobro pozna besedila Šank Rock uspešnic, še nasmehnil letalec Peter, ki so ga pod velikanko že čakali kolesarski pony dvoboji z »gremovhribovci« in celjskimi rokometaši. Ti so po spustu z velikanke (z zipline-om) adrenalina polni nadaljevali aktivno dopoldne v družbi navijačev. Bravo, rokometaši!
Prvič tako zgodaj
Zabavali so nas legendarni Šank Rock. Roman na bobnih, Cveto na basu, Samo na klaviaturah, Bor na kitari in Matjaž na vokalu. Legende! Delam kar paše mi, Pravljica o mavričnih ljudeh. Pa Maček in Metulj. Vse te uspešnice smo slišali. Že zgodaj zjutraj. Ne za planince, za rockerje, pač. »Ob podobnih priložnostih smo že igrali tudi ob dopoldnevih. Tako zgodaj pa še ne. Sam pravim, da je človek mlad vse dokler se mu stvari dogajajo prvič.« pravi priljubljeni frontman velenjskih rockerjev, Matjaž Jelen, in hkrati poudarja, da to ni bil njihov prvi in zadnji planiških koncert. »Po vsej verjetnosti bomo pod Poncami koncertirali tudi marca prihodnje leto, ko bo tu na sporedu nordijsko svetovno prvenstvo. Vabljeni!« je še dodal Matjaž, sicer velik ljubitelj športa in tudi najbolj navdušen pohodnik med šankrockerji. »Radojč, Ramšakov vrh in Paški Kozjak so moji priljubljeni vrhovi. Nadmorska višina okrog 1000 metov in lepi razgledi. To je to! Pa osvežilno pivo po turi. Približno 25 kilometrov dolg krog kar pogosto, za kondicijo in užitek, opravim po okoliških vrhovih nad mojim Velenjem,« nam je še povedal roker, ki ga je zvečer čakal še en koncert, v Solkanu. Zdaj vemo zakaj so legende v tako dobri formi. Rock on, Matjaž!
Podelili smo tretje in četrte pumparice
Medtem ko je rokerska druščina blestela na odru, »gremovhribovci« pa so uživali v aktivnostih Nordijskega centra Planica ter na prav za to priložnost postavljenem plezalnem stolpu (hvala, ŠPO Jesenice) in v letnem snežnem deskarskem parku (hvala, Rok Marguč) smo dobili novo lastnico prestižnih pumparic. To je Jožica Zupanc iz Šentilja, ki je se je gibanju Gremo v hribe z druščino pridružila letos. Najbolj všeč ji je bilo na Šmohorju, zaradi Orlekov, in pa v Planici, kjer so jo navdušili Šank Rock. Rokerica, pač! Poleg Jožice si je legendarni kos nadel tudi Štefan Sapač, ki ostaja eden in edini, ki je bil z nami na prav vseh dogodkih v trinajstletni zgodovini. Se vidimo naslednje leto, Jožica in Štefan!
