Povezana s »štrikom« … in vedno v srcu

Njuna življenjska pot je pravzaprav zgodba o ljubezni - do življenja, drobnih trenutkov, narave, drug do drugega, do svojih otrok in vnukov ter do soljudi. Vedno se dopolnjujeta, razumeta, čutita in znata si prisluhniti. Pred njunimi očmi so se zvrstili prizori, o katerih navadni smrtniki lahko le sanjamo. A onadva jih vedno širokosrčno delita.

Marija, ki je po poklicu biologinja, je v svoji karieri med drugim osvojila štiri osemtisočake in leta 1990 zmagala na Rock Mastersu v Kranju. Andrej je leta 1979 skupaj z Nejcem Zaplotnikom postal prvi Jugoslovan, ki je osvojil Everest. Kasneje je osvojil še številne druge osemtisočake. Leta 1992 je za osvojitev Kangčendzenge (skupaj z Markom Prezljem) dobil Zlati cepin in Bloudkovo nagrado. Leta 2018 je bil nagrajen še z Zlatim cepinom za življenjsko delo.

V gorah sta doživela trenutke, ki so ju usodno povezali in vplivali na tok ter način njunega življenja. Leta 1990 sta postala prvi mož in žena, ki sta skupaj stala na najvišji točki našega planeta, na vrhu Everesta. S tem dosežkom sta se zapisala v Guinessovo knjigo rekordov. Bili so trenutki, ko sta zrla smrti v oči in ko ju je rešil težko razumljiv splet okoliščin. Tako je bilo v znamenitem El Capitanu, kjer jima je zmanjkalo vode, a sta jo po neverjetnem naključju našla v neki razpoki in si dobesedno rešila življenje. Takrat, pravita, sta se najbolj začutila čudeža življenja in obstoj »nečesa več«. Vedno sta znala najti pravo mero in preživeti. Vso to ljubezen in strast sta prenesla tudi na svoje otroke in vnuke. Hčerka Katarina in sin Anže, vsak s svojim načinom življenja, nadaljujeta družinsko tradicijo in ostajata zapisana skali, gori, naravi.

Tone Škarja je nekoč dejal, da sta planinarjenje in alpinizem unikatna kombinacija ljubezni, filozofije, pustolovščine in športa. Kakšna je vajina definicija in kako globoko imata to ljubezen zasidrano v sebi?

Marija: Že samo življenje, ki ga živiva, je dokaz, da nama gore res veliko pomenijo. Pravzaprav nisva imela niti enega obdobja, da ne bi zahajala v gore. Celo v času nosečnosti, ko sicer ni bilo možno plezati v stenah ali se vzpenjati v visoke gore, smo šli na Jošta ali na Šmarjetno Goro. Pravzaprav sem umiritev vedno našla v gorah.

Andrej: Lepota narave je verjetno prvi vzgib, zaradi katerega hodiva v hribe. Mene je to prevzelo že kot otroka, čeprav nihče od domačih ni hodil v hribe. Nikakor nisem tip, ki bi se pustil s helikopterjem prepeljati do baznega tabora pod Everestom. Meni je enako pomembna pot do tja. Doživeti želim vrvež Katmanduja in se potem počasi umirjati na poti proti baznemu taboru. Moj organizem se na ta način uigra in spoji z naravo. Nikoli nisva bila človeka, ki bi prisegala le na stene in najvišje vršace. Vedno sva znala lepoto najti tudi v bližnji okolici, na primer na le 450 metrov visokem Svetem Joštu.

Poleg tega me plezanje navdušuje zgolj kot gibanje. Menim, da je to najbolj popolno gibanje, saj je izpostavljeno vedno drugačnim situacijam, ki se nikoli ne ponavljajo. Zato moraš biti na to vedno maksimalno skoncentrirati in odmisliti vse ostalo.

Obožujem tudi občutek vzpenjanja na gore, ko se z vsakim metrom obzorje nekoliko razširi.

Kaj pa napredek in športni vidik vajinega udejstvovanja v hribih?

Andrej: V človekovi naravi je, da si želi vedno več. Kot mulci smo pač začeli hoditi v hribe. Kar tako - po poteh. Potem smo odkrili zavarovane poti. Ko smo vse to obredli in ko se je najtežja smer zazdela prelahka, je sledilo vprašanje: kaj pa zdaj? In tako smo začeli plezati. To je ta športni vidik. Vendar je v bistvu mnogo več. V mozaiku kateregakoli resnega himalajskega vzpona predstavlja fizična priprava morda polovico celotne pogače uspeha. Vse ostalo je v filozofiji, v duhovnosti, v glavi.

Sta v času, ko sta se spoznala, že oba plezala, ali sta drug drugega navdušila za gore?

Marija: Ne, že takrat sva oba plezala. Andrej je bil že dober alpinist, ko sem sama začela plezati v kranjskem alpinističnem odseku. Že moj brat Tone je bil Nejčev soplezalec (Nejc Zaplotnik, op. av.). In Nejc je pogosto zahajal k nam domov. Potem je začel k nam prihajati še Andrej - najprej k Tonetu, potem pa vedno pogosteje tudi k meni.

Na svoji spletni strani imata zapisan zanimiv stavek. In sicer, da pokrivate vse hribe od Svetega Jošta nad Kranjem do Everesta. Kaj takega lahko rečejo le redki?

Marija: Vzpenjanje in spuščanje sta zame neka oblika meditacije. Na teh poteh lahko v življenju z neke druge perspektive razvrstim stvari na tiste, ki so pomembne, in na tiste, ki niso. V vsakodnevnem življenju si namreč pogosto preveč napolnimo svoje urnike. In takrat se zdijo vsi dnevni opravki enako pomembni, čeprav v resnici to niso. Zato je vseeno, kam se vzpenjam, da le najdem svoj mir in to izkušnjo rada deliva tudi z drugimi.

Kako je udejstvovanje v gorah klesalo vajina značaja, kako sta se z leti spreminjala?

Marija: Ko sva se z Andrejem poročila, mi je bilo zelo jasno, kakšno bo moje življenje. Zavedala sem se, da bodo gore izjemno pomemben del najinih življenj. Kot alpinistka sem seveda tudi sama hodila v gore. A pogosto se zgodi, da ko pride družina, ženska preneha. Vendar sem ob Andreju ves čas čutila, da je človek z veliko začetnico in da razume tudi moje potrebe. S tega vidika sva si bila predana že od samega začetka. Že eno leto po poroki, ko mi je bilo 23 let, se nama je rodila hčerka Katarina. Bila sem še v porodnišnici, ko je šel Andrej plezati v severno steno Eigerja. Z današnjega vidika se mi zdi morda kar nekoliko čudno, da sem to sprejela. Takrat pa se mi je zdelo to nekaj povsem običajnega in samoumevnega. Podobno je bilo tudi pri sinu Anžetu. Andrej je šel na odpravo na Anapurno, jaz pa sem šla dva tedna kasneje v porodnišnico, kar je pomenilo, da je Anžeta videl, šele ko je bil star že dva meseca. A nama obema se je to zdelo nekaj najbolj normalnega. Meni je bilo jasno, da je Andrej vrhunski alpinist in da brez ljubezni do gora ne bo več človek, kakršnega imam rada. In kot takšna sva se sprejemala. In se še danes.

Tudi kasneje, ko sva imela družino, je Andrej vedno težil k temu, da sva skupaj hodila v hribe. Raje kot da bi se dogovoril s kom drugim, je šel z mano. Imela sva srečo, da je pri nas doma deset otrok, tako da sva vedno svoje otroke lahko pustila pri mami ali sestri, vedno pri nekom »domačem«.

Verjetno sta imela tudi kakšna težja obdobja?

Marija: Ja, zagotovo, kasneje sva se morala precej usklajevati. Tako midva med sabo kot tudi s službenimi obveznosti. Tudi puberteto otrok sva občutila. A ko sva preživela te turbulence, sva se povezala na še višjem nivoju. Takrat, lahko rečem, je zaljubljenost prerasla v ljubezen. Zavedala  sva se, kaj pomeni, da imava drug drugega. Potem se nama je rodila še Neža. Takrat sem bila stara že 41 let in imela sem kar resno stisko, saj nisem verjela, da se bom po tretjem porodu še lahko vrnila v gore. K sreči se je Andrej tudi v tej situaciji zavedal, da bova srečna, če bom tudi jaz zadovoljna v svoji koži. In res sva šla leta 2004 na Daulagiri. Zame osebno je to najtežji osemtisočak. Poleg tega pa se nama je v gorah zgodilo nekaj trenutkov, ob katerih sva se zavedala tudi duhovne dimenzije življenja. Ti trenutki te še bolj povežejo in utrdijo.

Ali ob vsem tem obstaja tudi kakšna slabost? Je ob vsem poznavanju okoliščin morda skrb za drugega, ki je na odpravi, še toliko večja?

Marija: V tistem začetnem obdobju, ko še nisem toliko razmišljala o duhovni plati življenja, ko sem živela v  prepričanju, da ima človek svojo usodo v svojih rokah, me je pogosto skrbelo. V časih pred internetom so novice z odprav prihajale s večtedensko zamudo. A sama sem točno vedela, kdaj so se na gori dogajali pomembni trenutki. Tisti dnevi niso bili najbolj prijetni. Glede na to, da sem vse skupaj dobro poznala, hkrati pa, ker me seveda ni bilo zraven, situacije seveda nisem poznala do potankosti, sem si napletla različne zgodbe in scenarije, po katerih bi šlo lahko marsikaj narobe. Takšne dneve sem si vedno skušala zapolniti z aktivnostmi do zadnje minute.

Delujeta izjemno skladno. Se sploh kdaj sporečeta ali si gresta, kot radi rečemo, na živce - doma in v gorah?

Marija: Seveda mi je šel Andrej na odpravi kdaj na živce. Pa tudi sama sebi sem šla. Ko si na odročnem delu sveta dalj časa le z eno osebo, se zgodi, da te iztiri že kakšna povsem nepomembna malenkost. Sama se takrat najraje umaknem in počakam, da "napad" mine.

Andrej: Te stvari se dogajajo le v bazi. Na gori mislim, da nikoli nisva prišla v takšno situacijo. Bila sva na primer povsem sama na Aljaski, tri tedne. A ni bilo niti ene napete situacije. Sam zase lahko rečem, da sem povsem toleranten in nekonflikten človek.

Marija: Andrej je tako neproblematičen človek, da se z njim sploh ni možno skregati. Po navadi sem jaz s svojim vrtanjem izvor tistih redkih neusklajenih trenutkov. Andreja pa se ne da sprovocirati. Očitno ima neko značajsko lastnost, ki ga umirja.

Sta imela ob vseh izjemnih izkušnjah, ki sta jih doživela na najvišjih vrhovih sveta, kakšne težave z motivacijo, ko sta prehajala na osvajanje nižjih nadmorskih višin?

Marija: Ko je organizem z leti začel sporočati, da ne zmore največjih naporov, sem se s tem brez težav sprijaznila. Lepoto sem pač poiskala v manj zahtevnih smereh, na nižjih vrhovih. Zanimivih gora in hribov ter lepih kotičkov v naravi tako in tako nikoli ne zmanjka. Moja prva ljubezen je skalno plezanje. Tega pa je še vedno izobilju.

Andrej: Ne predstavljam si, da bi mi kdajkoli zmanjkalo motivacije in ljubezni do hribov. Višina mi ni pomembna. Navdušuje me narava sama.

Če sem kdaj opazil, da Marija popušča, sem jo vedno znal motivirati. Meni nikoli ni težko zjutraj zgodaj vstati in se odpraviti v naravo. Vedno sem najraje od doma odšel zgodaj zjutraj. Jutro je zame najlepši del dneva. Tega sem se navadil že v mladosti, saj sem se že zelo zgodaj začel zavedati, da te v gorah lahko doleti marsikaj in takrat pomaga, če imaš do teme kakšno uro več časa. In ne, višina mi ni pomembna. Navdušuje me narava sama.

Marija: No, glede zgodnjega vstajanja pa se razlikujeva. Andrej gre od doma najraje, ko se zdani. To v poletnem času pomeni, da je treba vstati ob treh zjutraj. A vedno zmaga on. Ker je res, da je dan treba loviti zjutraj, ker nikoli ne veš, kaj te lahko tam doleti.

Oba sta gorska vodnika. Zakaj je dobro in pametno, da se ljudje na zahtevnejše ture odpravijo pod vodstvom izkušenih vodnikov?

Marija: V gorah na vse nas prežijo določene nevarnosti. Zanikati to dejstvo, je pravzaprav neodgovorno. Z vodnikom se v prvi vrsti poveča varnost. Ko ljudje začnejo hoditi v hribe, postopoma napredujejo in prej ali slej pridejo do svojega roba. A želijo si več. V tej točki, ko niso več prepričani vase, ko si izberejo zahtevnejše cilje, se je vsekakor pametno odločiti, da najamejo gorskega vodnika.

Velika past za gornike je tudizavedanje, do kakšne stopnje lahko gredo sami. Večina težav izvira prav iz precenjevanja svojih sposobnosti ali pa ko ljudje zaidejo iz smeri in se težavnost nenadoma poveča.

Andrej: Ljudje si želijo nekaj več, kot zmorejo sami. Take želje lahko uresničijo v spremstvu gorskega vodnika. Nekateri zmorejo iti na Šmarno Goro, na Triglav pa ne. K sreči se je v zadnjih letih v Sloveniji močno spremenilo dojemanje gorskih vodnikov. Včasih so ljudje, ki so najeli vodnika, pogosto poslušali pripombe v smislu: "A zdaj te je pa vodnik zvlekel na vrh?!" A v resnici sploh ne gre za to. Sam še nikogar nisem nikamor zvlekel. Poskrbim le, da je plezanje varno. Jaz spremljam in varujem, pleza pa vsak sam. Poleg tega imamo alpinisti in vodniki boljši občutek za orientacijo, ki smo si ga pridobili z dolgoletnimi izkušnjami. Vodnik je zelo dobrodošel tudi za ljudi, ki sami nimajo dovolj časa, da bi se o zahajanju v hribe in vsem, kar spada zraven, izobrazili sami.

Povprečni gorniki pogosto ne poznajo načinov varovanja. Ko hodijo po brezpotjih, si omislijo vrv, a marsikdaj ne vedo, kaj bi z njo počeli. Gibanje take naveze je lahko zelo nevarno.

Kakšna je razlika med planinskimi in gorskimi vodniki?

Andrej: Planinski vodniki naj bi vodili do točke, kjer še ni potrebe po varovanju z vrvjo. Od tam naprej pa so potrebni gorski vodniki, ki so primerno izšolani in izkušeni. Šolanje za gorskega vodnika traja štiri leta ter je precej resno in kompleksno.

Marija: Gorski vodniki lahko seveda vodimo tudi čisto navadne planinske pohode. Midva vodiva tako planinske kot plezalne ture. Do hoje po označenih poteh, na primer na Storžič, nimava nikakršnih zadržkov in z veseljem pospremiva nekoga, ki mu Storžič predstavlja njegovo mejo, da ga brez strahu in lažje osvoji. 

Verjetno ne gre le za večjo varnost, temveč tudi za drugačno dojemanje narave in gora?

Andrej: Zagotovo. Vse svoje izkušnje in znanje seveda prenašamo na ljudi. Vesel sem tistih, ki mi zaupajo. Tako lahko brezskrbno doživljajo lepoto narave. Ko je človek enkrat privezan na vrvi in zaupa vodniku, se njegove sposobnosti močno povečajo.

Kako skrbita za regeneracijo telesa in fizično pripravljenost, ki je osnova varnega gibanja?

Andrej: Kaj je že to regeneracija? No, če se nekoliko zresnim … Z leti se naša telesa in naše fizične sposobnosti seveda spreminjajo. Tudi sam za hojo na Jošta porabim več časa kot pred desetimi ali petnajstimi leti. Če grem plezat v plezališče, sem zvečer kar nekoliko utrujen. Seveda za regeneracijo potrebujem več časa. Ko se s tem sprijazniš v svoji glavi, je v se v redu. Res pa je, da lahko traja kar nekaj časa. Sicer pa sem mnenja, da je potrebno fizično aktivnost vpeljevati v slehernikov vsakdan, saj s tem sami sebi olajšamo življenje in skrbimo za svoje zdravje.

Sta fizično aktivna vsak dan, ali načrtujeta dneve pavze za počitek in povrnitev moči?

Andrej: V bistvu vsak dan nekaj počneva. Ne potrebujeva dneva pavze. Bodisi plezava bodisi greva na nek pohod. Med tema dvema aktivnostima je precej razlik, predvsem v smislu aktivacije različnih mišičnih skupin.

Zadnji dve poletji sva res veliko delala kot vodnika. To je včasih kar naporno. Spomnim se, da sem predlani tako rekoč brez dneva počitka odpeljal turo na Eiger, zvečer sem se usedel v avto, se odpeljal v Zermatt in v naslednjih dveh dneh še dvakrat na Matterhorn.

Kakšen pomen ima v vajinem aktivnem življenju prehrana? Ali načrtujeta in pazita na svoje obroke?

Marija: Niti ne. Jeva raznoliko hrano, ki sva se je z leti navadila. In to je to. Nisva pristaša preračunavanja kalorij. Na nek način se mi zdi, da telo samo sporoča, kaj potrebuje.

Andrej: Pred leti sva sicer brala knjigo Zmaga v želodcu, ki jo je napisal Robert Haas. Takrat sva se držala nekaj njegovih zapovedi. Zdržala sva se kakšno leto ali dve. A to je bila kar precejšnja muka. Sicer se še danes drživa nekaj zapovedi iz te knjige, predvsem pa ohranjava ravnovesje in jeva praktično vse. Ne slediva trendom, temveč zdravi kmečki pameti.

Kaj naredita, ko se s ture vrneta domov?

Marija: Jaz si najprej privoščim kopel.

Andrej: No, že prej si vedno privoščiva pijačo - bodisi doma bodisi že na poti proti domu, ko se ustaviva na pivu ali kavi. Če pa sva z gosti, gremo po navadi skupaj na pozno kosilo ali večerjo, kjer strnemo vtise in naredimo zaključek druženja. To je lep in pomemben del vsake ture.