Gremo v hribe
Menu
s1

Po Štefanovi poti na Grašico

5 oktober • Planinske vsebine

Lani avgusta smo se z njim povzpeli na Mrzlico in tam klepetali o prvih enajstih sezonah gibanja Gremo v hribe ter njegovih ostalih planinskih dogodivščinah širom Slovenije, bivše Jugoslavije in tudi Evrope. Takrat nam je Štefan Sapač omenil tudi njegov projekt »urejanje poti na Grašico«, ki je bila tedaj tik pred zaključkom.

Lani avgusta smo se z njim povzpeli na Mrzlico in tam klepetali o prvih enajstih sezonah gibanja Gremo v hribe ter njegovih ostalih planinskih dogodivščinah širom Slovenije, bivše Jugoslavije in tudi Evrope. Takrat nam je Štefan Sapač omenil tudi njegov projekt »urejanje poti na Grašico«, ki je bila tedaj tik pred zaključkom. Otvoritev poti na ta vrh nad Zagorjem ob Savi je predvidel za jesen 2020. Pa so dogodek »odnesli« korona ukrepi. To pomlad, natanko teden dni pred začetkom dvanajste sezone Gremo v hribe, pa je vendarle napočil čas za uradno otvoritev Štefanove poti na Grašico. Po »naši« sezoni smo na vrh, s Štefanom seveda, skočili tudi mi.

Do izhodišča vzpona v neposredni bližini železniške postaje, nasproti Centralne čistilne naprave Zagorje, boste iz centra najbolj zahodne zasavske občine pripešačili v približno petnajstih minutah. Na 693 metrov visokem vrhu pa boste boljše pripravljeni že dobro uro kasneje. »Največ uro in petnajst minut zmerne hoje vas čaka. Premagali boste 471 višinskih metrov, izhodišče je namreč na 222 metrih nad morjem,« nam osnovne karakteristike razloži Štefan. »Pot, ki se strmo vzpenja, je primerna za izkušene pohodnike, družinam z mlajšimi otroki in slabše fizično pripravljenim je ne priporočam,« svetuje 67-letnik, ki je bil tudi to sezono z nami na prav vseh dogodkih »Gremo v hribe«.

Kot ste nam dejali lani na Mrzlici je ideja o poti na Grašico začela zoreti lani spomladi.

Tako je, marca 2020, ko je bilo gibanje zaradi širjenja koronavirusa omejeno na občine bivanja, sem se znova zagledal v hrib, ki ga že več kot trideset let opazujem z domačega balkona. Na vrhu pa dotlej še nisem bil. Pa sem počasi začel z raziskovanjem precej strmega brega in se dan za dnem prebijal proti vrhu. S palicami sem označeval ključne točke in v mislih trasiral pot. Ko je bila pot definirana, sem seveda takoj začel z delom na trasi. Čiščenje, kopanje, žaganje in odstranjevanje drevesnih debel. Na ženino pobudo sem naredil tudi nekaj stopnic. No, na koncu sem jih naštel prek 100. Lesenih in kamnitih. Poskrbel sem tudi za ustrezno označenost z nekaj usmerjevalnimi tablami in pa prepoznavnimi »G« markacijami. Seveda pa je skrb za pot »nikoli dokončana zgodba«. Redno pregledujem, vzdržujem in čistim pot. Ob vzpenjanju se mi včasih porodijo tudi ideje o korekciji posameznih odsekov, razmišljam tudi o predlogih nekaterih pohodnikov. Skratka, pestro je, za pot pa bom skrbel dokler bom lahko!

Koliko ur vašega dela pa ste vložili v to pot?

Ogromno. Več sto ur. V tem trenutku je številka že štirimestna. »Števec« delovnih ur pa se vrti dalje.

s2

Koliko pohodnikov pa je od uradne otvoritve, 5. junija, že osvojilo vrh?

Zabeleženih je že več kot 200 vpisov. Vpisno knjižico sem namestil na dan otvoritve, tam je seveda tudi žig. Med pohodniki so zaenkrat predvsem domačini iz Zagorja in pa ostalih zasavskih občin. No, tudi prvi tuji pohodniki, iz Barcelone, so že bili na vrhu.

Pohodniki, naši znanci z dogodkov »Gremo v hribe«, pravijo, da je bilo že prvi uradni dan na vrhu živahno.

Hvala vsem, ki so se odzvali vabilu in se udeležili otvoritvenega pohoda. Nekaj manj kot petdeset nas je bilo. Na otvoritvi so se nam pridružili še člani družine Končar, ki živijo v neposredni bližini vrha in so tudi lastniki zemljišča po kateri poteka pot. Ob tej priložnosti bi se jim zahvalil za korektno sodelovanje in pa vso podporo! Tudi brez glasbe ob otvoritvi ni šlo. Zaigral nam je Vlado Poredoš iz skupine Orleki s sinovoma. Skratka, super je bilo. Ves vložen trud pa je bil, ob pogledu na zadovoljne pohodnike, poplačan. Tudi ob prebiranju misli v knjigi vtisov vedno znova dobim dodatno energijo za delo na poti.

Zgoraj omenjeni Vlado Poredoš v eni izmed pesmi prepeva »Ko so lipe cvetele in je bil maj, sem na klopci obljubil ti raj!« Zagorjani bodo raj dekletom odslej lahko obljubljali tudi na »klopcah ljubezni« na Grašici.

Tudi (smeh). Julijska novost na vrhu Grašice sta dve klopci ljubezni s čudovitim razgledom na Kamniško-Savinjske Alpe. Nekoliko nižje, pet minut pod vrhom in klopcami, pa pogledi sežejo do Raduhe in po Zasavskem hribovju..

 

Če se vrneva k Poredoševi pesmi. Kaj pa lipe?

Ob klopcah ljubezni na Grašici ne bodo cvetele lipe, bo pa zrasla bodika. Nekateri jo poznajo pod imenom božje drevce ali latinsko ilex. Pravijo, da je v zimskem času primerna za izdelavo zimzelenih šopkov. Klopci za večne zaljubljence, torej …

YouTube video

Bili ste in ste vodja ter »oče« projekta Grašica. Kdo vse pa vam je asistiral pri doseganju cilja?

Za vso podporo bi se najprej zahvalil ženi Tatjani. Vseskozi me je spodbujala, čeprav sem bil zaradi dela na trasi ogromno odsoten. Potem je tu sin Tadej, ki je pripravil usmerjevalne table in risal markacije na poti. Seveda ni odveč še enkrat omeniti družine Končar, ki mi je dovolila poseg in graditev poti na njihovem zemljišču. Za skrinjico v kateri so žig, vpisna knjiga ter knjiga vtisov je poskrbel »gremovhribovec« Andrej, za žaganje večjih debel na poti pa kolega Milan iz Zagorja. Zadnjo pridobitev, klopice ljubezni, pa je financirala občina Zagorje ob Savi, za kar se zahvaljujem podžupanu Mitju Adamljetu.

Vabljeni na Grašico, torej?

Seveda. Upam, da se bo pot »prijela« in bo pohodnikom iz Zasavja nudila obilo užitkov v naravi in hkrati možnost dobre priprave na podvige v visokogorju. Športniki pa na strmem vzponu lahko naredijo dober kondicijski trening. Vesel bom tudi obiska pohodnikov iz preostalega dela Slovenije. Vabljeni v Zagorje in na Grašico!

Tudi tokrat ste omenili športnike. Na dogodkih Gremo v hribe smo opazili, da cenite športnike in ste njihov velik navijač. Kdo od športnikov je letos na vas naredil največji vtis?

Na dogodkih Gremo v hribe vedno rad poklepetam z deskarjem Rokom Margučem, letos me je navdušil tudi biatlonec Jakov Fak, ki je bil z nami, tako kot Rok, na Uskovnici. Zelo bi bil vesel, če bi se nam naslednjo sezono pridružil kdo od članskih košarkarskih reprezentantov, ki so tudi del Zlatorogove družine.

Od športnikov iz Zasavja pa je »glavni« seveda Primož Roglič, ki mu občina zadnja leta pripravlja res lepe sprejeme, teh se rad udeležim. Za njim stoji celotno Zasavje, letos so rdeče zastave na obcestnih drogovih opozarjale na njegovo tretjo zmago na španski Vuelti.

Grašica je že gostila pohodnike iz Španije, morda pa se bo na vrh nekoč povzpel tudi zasavski junak slovite španske etapne dirke …

Kdo bi vedel, morda pa res. Vabljeni Primož, Rok, Jakov in vsi »gremovhribovci«!

Ostale vsebine

EOFT2021 Caro North LowRes 01 v2

Gremo v kino!

14 oktober, 2021 • Planinske vsebine

V kongresnem centru bavarskega Münchna se je 12. oktobra s premiero in otvoritvenim dogodkom pričel jubilejni, dvajseti »European …

Preberite več

Kdo so fantje in dekleta, ki skrbijo za najboljšo »telovadnico«?

21 junij, 2021 • Planinske vsebine

»Najboljša telovadnica je hrib!« je slogan, ki ga najdete na čudovitih majicah dvanajste sezone našega gibanja Gremo v hribe. Se strinjamo? Absolutno. Včasih pa se morda celo premalo zavedamo, da naše brezhibno urejene »telovadnice« niso nekaj samoumevnega …

Preberite več

Najboljša telovadnica je »gmajna«!

23 maj, 2021 • Planinske vsebine

Osnovnošolska mladina in hoja v hribe. Najpogostejše prve asociacije? Presenetljivo velikokrat govorimo o najmanj zmerni zadržanosti. Precej bolj redko pa o iskrenem navdušenju. Seveda vzorec naših anketirancev ni dovolj velik in reprezentativen, da bi lahko prišli do nekih relevantnih zaključkov. Morda pa gre zgolj za stereotip? Izkušnje in posledično mnenja so različna.

Preberite več

Pes kot hribovski sopotnik

19 maj, 2021 • Planinske vsebine

»Tjarampadadi, nobenih skrbi, srečo imaš na vrvici!« Vsi poznamo to pesem iz legendarnega slovenskega mladinskega filma. Pa zapisana misel iz refrena drži tudi v hribih? Smo s pasjimi hribovskimi sopotniki na višjih nadmorskih višinah zares lahko povsem brezskrbni? So bolj strmi nakloni za naše štirinožne prijatelje lahko prestrmi? So skalnate površine primerne za pasje tačke ali je bolje, da skakljanje po meliščih prepustimo avtohtonim živalim gorskega sveta?

Preberite več

To spletno mesto vedno uporablja piškotke, ki so nujni za njegovo delovanje, z vašim soglasjem pa tudi analitične in oglaševalske piškotke. Z izborom opcije »Strinjam se« se bodo na vašo napravo namestili vsi piškotki. Če tega ne želite, to lahko spremenite s klikom na »Prilagodite nastavitve«. Več informacij najdete v politiki piškotkov.