Matej Planko, inženir strojništva, ki ljubi gore

Slovenci imamo izjemno bogato planinsko tradicijo. Ljubezen do gora je pomemben del naše narodne identitete, nenazadnje imamo Triglav tudi v grbu. S tega vidika je funkcija generalnega sekretarja krovne organizacije verjetno precej zahtevna in odgovorna naloga?

Zagotovo. Planinarjenje je ena izmed najbolj razširjenih prostočasnih dejavnosti pri nas. In to dokazuje tudi veliko število članov PZS - teh je že več kot 60.000. Poleg tega je v Sloveniji 291 planinskih društev, ki  od krovne planinske organizacije pričakujejo, da bo ustvarila dobre pogoje za njihovo delovanje. Ob vsem tem pa gre tudi za zavezo našim prednikom, ki so tako rekoč vsi, začenši z Jakobom Aljažem, odlično vodili našo organizacijo. Po njihovi zaslugi je Planinska zveza vseskozi napredovala, hkrati pa se je znala prilagajati spremembam in novim trendom, ki se dogajajo v družbi.  

Med Slovenci najdemo izjemno cenjenih in priznanih posameznikov, ki so v svetovnem alpinizmu in gorništvu pustili velik pečat. Kakšen pa je povprečen slovenski planinec oziroma gornik?

Morda je pri vsem tem ključnega pomena, kako je določenega posameznika zaneslo v planinstvo, kaj ga je navdušilo za hribe in gore. V gore pač ne moreš iti, ne da bi v to vložil kar nekaj energije, volje in napora. Ljudje se tega praviloma lotevajo z dobro voljo in pozitivno energijo. Zato je v gorah vedno prisotna dobra klima. Tudi moje tovrstne izkušnje v tem oziru so zelo dobre. Nikakor pa ne bi mogel posplošiti, da smo bolj predani kot na primer Avstrijci, Italijani, Nemci ...

Ampak vsa ta tradicija se verjetno vendarle pozna pri dobri osveščenosti in pri tem, da se Slovenci v hribih znamo dobro obnašati. Verjetno povprečnega slovenskega planinca v gore ne zanese v japonkah?

Pri tem nam zagotovo pomagata bogata zgodovina in tradicija. Nenazadnje smo pri nas že med obema vojnama planinske poti speljali do večine vrhov - imamo jih že več kot 10.000 kilometrov. Na ta način je planinarjenje postalo dostopno zelo širokemu krogu ljudi. Na drugi strani pa so planinska društva organizirana tako v šolah kot tudi pod okriljem sindikatov in drugih organizacij. Vodene planinske ture so na nek način tudi pedagoški proces. Tako so se ljudje povsem spontano izobraževali in usposabljali. Vse to je pripomoglo k ozaveščenosti ljudi.

V zadnjem času opažamo, da se dviguje tudi ozaveščenost o pomenu ustrezne opreme. Vedno več ljudi zahaja v visokogorje z vso potrebno tehnično opremo ter so primerno oblečeni in obuti. Tudi z naravovarstvenega vidika je pri nas situacija zelo dobra, saj  v naših gorah skorajda ni smeti in odpadkov. V glavnem se kakšen odpadek tam znajde po naključju, ko nekomu po nesreči kaj pade iz žepa in nahrbtnika.

Kako je naraščalo število članstva Planinske zveze Slovenije in za koliko se je v času vaših mandatov povečalo članstvo?

Ob koncu osemdesetih let smo imeli že več kot 100.000 članov. Precej zaslug za to gre pripisati tudi dejstvu, da so se včlanjevala celotna podjetja in sindikati. Takrat je bilo članstvo res množično. V devetdesetih letih, se pravi po naši osamosvojitvi, je število članstva kar precej padlo. Od leta 2011, ko sem sam se pridružil vodstvu PZS, nikoli nismo imeli manj kot 54.000 članov, zadnja štiri leta pa to konstantno narašča za nekaj odstotkov letno, lani nas je bilo dobrih 61.000 članov.

Kako k razvoju planinarjenja pripomorejo partnerstva PZS z izbranimi komercialnimi znamkami. Kako izbirate svoje partnerje, verjetno vas družijo podobne vrednote - katere?

Časi, ko si samo izobesil nek reklamni pano, so že zdavnaj minili. Danes se uspešna partnerstva sklepajo predvsem na osnovi dobre, zanimive in atraktivne vsebine. Zelo pomembno pa je tudi deljenje podobnih vrednot in ciljev. Le na ta način se lahko naredi neko skupno zgodbo. PZS sodeluje s številnimi partnerji, s katerimi prisegamo na dolgoročno sodelovanje. To je ključnega pomena, saj vsaka stvar potrebuje svoj čas, da se prime in uteče.

Pivovarna Laško je eden izmed tistih partnerjev, ki je že pred desetletjem prepoznalo izzive planinarjenja za povezovanje z blagovno znamko Zlatorog. Kakšne skupne načrte imate za letošnje poletje?

S Pivovarno Laško uspešno sodelujemo že celo desetletje. Z navdušenjem smo sprejeli njihovo akcijo Gremo v hribe. Letošnje poletje bo zaradi pandemije COVID-19 nekoliko specifično, saj ne bomo organizirali klasičnih dogodkov Gremo v hribe. V 45 kočah bodo na voljo posebni spominski kozarci. Sredstva pridobljena s tega naslova pa bodo namenjena obnovi in vzdrževanju planinskih koč. Tudi na ta način bomo skušali pomagati društvom in upravljalcem koč, da bodo lažje prebrodili to posebno sezono. Na izbranih osmih lokacijah pa bodo obiskovalci lahko srečali in spoznali tudi vrsto znanih obrazov.

Planinarjenje iz leta v leto bolj priljubljeno in postaja pomembna turistična panoga. Kje so po vašem mnenju vzroki?

Ljudje se vedno bolj zavedajo pomena aktivnega življenja in stika z naravo. Sam izhajam iz podeželja in tudi tam ob koncih tedna v hribe hodi veliko ljudji, ki jim pred 30 leti kaj takšnega ni padlo na pamet. Poleg tega ima tako rekoč vsak kraj v Sloveniji v bližini neko lokalno planinsko točko. Pri tem sploh ni pomembno, kako visoka je ta točka. Ljudje se zavedajo, da morajo biti aktivni, zato radi zahajajo v naravo.

Kakšne so v tem vidiku primerjave Slovenije s tujino?

Število članstva v Avstriji in na Južnem Tirolskem narašča nekoliko hitreje kot pri nas. V določenih letih so zabeležili kar 10-odstotni letni porast. Glavni razlog je v tem, da članstvo vključuje tudi zavarovanje za stroške morebitnega reševanja. Pri nas pač ne, ker je reševanje še vedno brezplačno za vse.

Je kakšna država, ki še posebej izstopa in je neke vrste globalni vzor?

Pri organizaciji planinstva zagotovo izstopajo države t.i. alpskega loka. Se pravi: Avstrija, Nemčija, Švica, južna Tirolska, Francija in Italija. Ampak Slovenci smo z njimi povsem primerljivi. Omenjene države so močnejše v kategoriji planinskega gospodarstva in organiziranosti planinskih koč. Nenazadnje se ponašajo z dolgoletno sistemsko pomočjo države, regij in občin. Na primer Avstrijci vsako leto dobijo skoraj 4 milijone evrov sredstev samo za vzdrževanje planinskih koč in poti. Zaradi tega imajo tudi zelo jasen 10-letni investicijski načrt, ki ga lahko brez večjih zapletov realizirajo. Tako so v zadnjem desetletju posodobili tako rekoč vse svoje planinske koče. Mi si že vrsto let prizadevamo, da bi tudi pri nas dosegli nekaj podobnega. Z urejenim sistemskim financiranjem obnove planinskih koč, lahko naredimo še velik razvoj.

Ob tem lahko rečem, da je PZS z vidika organiziranja različnih aktivnosti, dela z mladimi, vodenja planinskih šol, na zelo visokem nivoju in prehiteva marsikatero alpsko državo..

Kako je k popularizaciji planinarjenja pripomogla športna industrija?

Morda je bolj na mestu vprašanje, če ni tako množičen razvoj tovrstne industrije posledica vedno večje priljubljenosti vseh oblik aktivnega preživljanja prostega časa v naravi. Dejstvo je, da je tako imenovani »outdoor« turizem v izjemnem porastu. In industrija temu seveda sledi.

Leta 2018 smo pri Inštitutu za ekonomske raziskave naročili študijo ekonomskih učinkov planinstva na BDP in turistično potrošnjo. Ugotovili so, da planinska infrastruktura k BDP-ju prinese 130 milijonov evrov, upoštevajoč multiplikativne učinke pa celo več kot 200 milijonov. Potrošnja za planinsko opremo znaša približno 30 milijonov. Izvajanje planinskih aktivnosti je ocenjeno na približno 20 milijonov. To so razmeroma velike številke. Te raziskave smo se lotili predvsem z namenom, da bi kot organizacija dokazali upravičenost do nekih sistemskih sredstev za vzdrževanje planinskih poti in koč.

Kaj pričakujete letos, ko bodo zaradi pandemije COVID-19 slovenske gore še bolj polne planincev?

Letošnja sezona bo posebna v kar nekaj ozirih. Upoštevati bomo morali določene omejitve za zajezitev širjenja virusa pri izvajanju vseh planinskih dejavnosti. Letošnje poletje v nahrbtnik spadata tudi zaščitna maska in neka manjša doza razkužila. Priporočljivo je uporabljati lastno opremo, če uporabljamo sposojeno ali skupno opremo jo je potrebno pred uporabo razkužiti. Pri vseh dejavnostih moramo upoštevati ustrezno medsebojno razdaljo, skrbeti je treba za higieno rok in kašlja. Predvsem pa moramo sami sebe oceniti, ali smo dovolj zdravi, da se lahko odpravimo na turo.

Tudi pri prenočevanju so določene omejitve. Na i skupnih ležiščih bosta lahko spali le dve osebi, razen če gre za predstavnike istega gospodinjstva, oziroma če gre za skupino ljudi, ki je potujejo skupaj.

Zagotovo bo letos precej manj tujcev, ki so v preteklih sezonah predstavljali skoraj polovico gostov. Mislim, da bo skupni obisk slovenskih gora nekoliko manjši, kot je bil v preteklih letih.

Kaj svetujete vsem, ki se bodo letošnje poletje odpravili v gore?

Že v normalnih razmerah je zelo pomembna dobra priprava na turo. Najprej moramo izbrati turo, ki je primerna za naši psihofizične sposobnosti. Poleg tega je treba preveriti stanje planinske poti, po kateri želimo hoditi. Podatki o tem so objavljeni na spletni strani PZS. Seveda je treba dovolj vnaprej rezervirati prenočišče. Pri sami izbiri destinacije je morda smiselno pomisliti tudi na tiste manj obljudene in priljubljene točke. Ni nujno, da gremo vedno v Triglavsko pogorje, saj so tudi na Dolenjskem, Štajerskem, Notranjskem in drugod zelo lepi hribi. Če imamo čas, se lahko v hribe odpravimo med tednom in na ta način razbremenimo vikende. V letošnjem poletju uvajamo tudi spletni sistem za rezervacijo prenočitev v planinskih kočah. Prve koče bodo v sistemu že v začetku julija. Letos bomo vključili med 10 do 15 koč potem pa jih bomo sproti dodajali. Na ta način želimo ljudi tudi spodbuditi k bolj odgovorni rezervaciji kapacitet in posledično morebitnim odpovedim.