Koroška, tuzemski raj
16 junij • Planinske vsebine
Koroška je ena taka zanimiva krajina. Razpeti med Pohorjem, reko Dravo in Karavankami ji pravijo zakladnica presenečenj. Sliši se fino in zapeljivo. Gre v uho. Še en turistični slogan. Vendar ne, pri Koroški je drugače. Ona res je ZAKLADNICA PRESENEČENJ.
Leeeeta nazaj smo jo obiskali prvič. Za malico na »mežrle« in ostale tradicionalne koroške kulinarične dobrote (in te so slastne!). Po počitku (po dolgi ovinkasti poti in vsej hrani) smo skočili v tandemu s padalom. Ob usihanju dneva smo se znašli v eni najbolj nenavadnih »gostiln« (še vedno se ne spomnimo, kako se imenuje in kje se nahaja, le da je ob cesti, manjša in stara »kočura«), kjer smo tradicionalno okušali z eksotičnim, recimo, pečene banane s slanino in vanilijev sladoled z gorgonzolo in bučnim oljem.
Naslednjič smo s kolesom raziskovali opuščene in skrivnostne podzemne rove pod Peco ter preskušali meje lastne klavstrofobičnosti. Malico smo jedli iz nahrbtnika in impulzivno, zgolj zaradi navdušenja nad krajino, skočili še na bližnji hrib, katerega ime so prav tako zabrisala leta. Sončni zahod je bil takrat poseben.
slika 2 levo
Tekma balvanskega plezanja nas je v koroške kraje zvabila tretjič. Ja, dolgo je tega, ko so bile tekme tega danes ultra priljubljenega športa po manjših slovenskih krajih. Tudi v Laškem, recimo, smo gostili naše balvanske plezalce. Danes jih podpiramo drugače. Ker smo že takrat vedeli, kje se kalijo legende, izjemni karakterji. #SlovenijaPleza A da ne zaidemo… Sploh veste, kako prikupen je Slovenj Gradec in kako izjemno je poležavanje ob Ivarčkem jezeru (včasih je bil tu še vrvež in gostinska ponudba, danes lahko uživate v tišini)? No, zelo!
Zlatorogova transverzala ponosa je bila za obisk kriva četrtič. Prenočevanje v Poštarskem domu pod Plešivcem, zamolkla tišina noči in zvezde, ki tam gori svetijo še močneje, »lokalci« in njihova iskrenost, prijaznost in vzpon na legendarno Uršljo goro. Vikend je bil sijajen. Spet.
Petič in šestič raziskovanje tega naravnega »zabaviščnega parka« s kolesom. Vriski navdušenja za vsakim ovinkom, vzdihi osuplosti nad lepoto. Noben vzpon v teh krajih ni pretežak. Koroška s kolesom je enostavno veličastna. Domačini izjemno gostoljubni.
slika 3 desno
In zadnjič, oh, ta zadnjič. Je bilo pa še posebej lepo. Srčno. Iskreno. Prijateljsko. In, ali smo povedali, da je bilo lepo? Res lepo! Ni bil najsijajnejši dan: megla in dež sta se vlekla in kraljevala kotlini, pa smo rekli, nič ne de, Koroška je vedno prava izbira! Obisk opuščenega rudnika, kjer smo že na parkirišču srečali gručo daljnih prijateljev, adrenalinska vožnja z vlakcem v nedrje gora, strokovno in zanimivo vodenje, ob ponovnem vstopu na plano pa obraz. Ta obraz. Iskren, topel, prijazen, koroški pač. Jasminin. Polovica Male svobodne Pehte, ki nas je odpeljala na kosilo na Uršljo goro. Bila je hrana, tista za želodčke, Zlatorog za regeneracijo, predvsem pa je Jasmina poskrbela, da je bila sita tudi duša. Da je bilo zadovoljno srce. Da je bil obraz nasmejan. Sončni zahod z Uršlje gore je definitivno eden lepših, kar jih lahko uzrete s slovenskih gora.
Koroška je prekrasna. Spontani dnevi in dogodivščine, ki jih prinesejo, pa so najslajši. Legendarni. Hvala, Pehta! Tvoj Zlatko.
