Kako (ne) gremo v hribe
10 avgust • Planinske vsebine
O tem ali smo spakirali zdravo pamet, o navdušenju nad sončnimi vzhodi in sočnimi štrudli, tečaju hitrostnega kvačkanja, pa tudi o zmagi volje nad utrujenostjo namesto zmage sreče nad neumnostjo.
Jutri gremo na zgodnje poletni izlet, osvojili bomo Veliko planino. Tukaj so moj 120 litrski nahrbtnik, lavinski trojček (lopata, žolna, sonda), prva pomoč, dvodnevna zaloga energijskih ploščic, samovarovalni komplet, nepremočljiv kombinezon, čelada, teleskopske pohodne palice, šotor, 3 litrski litoželezni lonec ...
Smo še kaj pozabili? Zdravo pamet?
Slovenci imamo baje radi stvari. Radi jih imamo. To se v praksi izkazuje tako, da si, ko se lotimo kakšnega novega hobija ali pa celo še preden se ga zares lotimo, nabavimo potrebne in nepotrebne materiale in rekvizite s tako resnostjo, kot bi kandidirali za olimpijsko reprezentanco npr. urejanja visokih gredic, kuhanja mošta ali česar koli pač že. Ker najprej je treba imet opremo, brez tega ni nič. Trgovci si ob tem mrmrajo vesele melodije, mi pa se že ob nakupovanju počutimo pol profesionalce. Podobno se dogaja pri planinski opremi. Na valu navdušenja nad sončnimi vzhodi in sočnimi štrudli tam gor surfamo po športnih spletnih portalih in trgovinah, iščoč nujno imetje za naslednje doživetje.
Lepota planinarjenja, poleg dih jemajočih razgledov, dih dajajočega svežega zraka, na sploh navdihujoče narave in priložnosti za prepihanje glave, je tudi v tem, da – vsaj v začetni fazi – ne zahteva posebej velikih investicij.
Prvi korak priprave na izlet v planine je informiranje o tem, kako zahteven je vzpon in, kakšno dodatno – če sploh – opremo zahteva. Vprašanje pa je ali smo opremljeni z znanjem, da uspemo te ustrezno raztolmačiti in koristno uporabiti. Hec je, da je marsikomu jasno, da se mora, da bi – na primer – lahko dobro in pravilno igral tenis, vpisati v tečaj tenisa. Enako verjetno velja za balinanje. Skoraj zagotovo to velja tudi za hitrostno kvačkanje. Pri planinarjenju pa redko razmišljamo na tak način, saj hoditi pa ja znamo. Večini sicer postavljanje ene noge pred drugo ne povzroča posebnih težav, seveda pa ima gibanje v hribih in, še bolj, gorah, svoje posebnosti. O teh in drugih pomembnih zadevah se lahko podučimo v okviru programov planinskih usposabljanj, ki se izvajajo v planinskih društvih ali pa v roke vzamemo kakšen »priročnik za uporabo gora«, na primer učbenik Planinska šola (PZS, 2016). Osnovno planinsko znanje, ki je predpogoj za varno in vsestransko doživljanje gorskega sveta, nas med drugim varuje pred situacijami, da na enostavno turo tovorimo dvakrat preveč opreme, ki nam že na poti od parkirišča do vznožja poleg sape vzame tudi vse veselje.
Ali, še dosti bolj nevarno, da se znajdemo na zahtevni in slabo označeni poti opremljeni za piknik ob jezeru, po možnosti v ljubkem »insta-cute outfitu«. Pomaga nam, da svoje sposobnosti pametno kombiniramo s sorazmernimi izzivi in so naši vzponi zmage volje nad utrujenostjo, ne sreče nad neumnostjo. #vednovarno #vednoodgovorno
