Gore so njuna pisarna

Kako se je pravzaprav rodila vajina ljubezen do hribov in plezanja. Če se ne motim Tomaž na začetku ni imel domače podpore in je na nek način plezal na skrivaj?

Tomaž: Ja, drži. Doma res v tistih časih nisem imel podpore za svojo strast do hribov in plezanje, ki pa se je resnici na ljubo pojavila že zelo kmalu. Že v tretjem razredu sem risal plezalce, ki plezajo na Everest in Makalu. Namesto imen pop pevcev in skupin sem imel šolsko puščico popisano z imeni in točnimi višinami osemtisočakov. Poznal sem tudi imena naših gora, veliko sem bral o gorah in hribih. Ko sem hodil v četrti razred, me je sosed iz Guncelj prvič peljal na Turenc.

Kdaj so se starši sprijaznili s tem, da si pač zaljubljen v hribe?

Tomaž: Nikoli! Sedaj jim je to seveda jasno. Ampak še vedno mi kdaj povedo, kako lepo službo ima kateri izmed mojih bratrancev, ki dela v banki.

Tina, kako je bilo v tvojem primeru?

Moja zgodba je povsem drugačna. V naši družini smo zelo veliko hodili v naravo in v hribe, čeprav starša nista bila alpinista oz. plezalca. Občasno smo tudi na divje kampirali v naravi. Spomnim se, da sem bila prvič pri šestnajstih letih s takratnim fantom prvič na Triglavu in to je bila zame res fantastična izkušnja.

S tega vidika je zagotovo super, da sta naletela drug na drugega, saj zelo dobro razumeta moč ljubezni in strasti do hribov?

Tina: Ravno pred kratkim sva ugotovila, da brez tega zagotovo ne bi bila več skupaj. Glede na to, da prihajava iz tako različnih primarnih družin, je plezanje tisto lepilo, ki naju drži skupaj. Nenazadnje tudi probleme izven plezanja precej težko rešujeva. Tomaža, še danes kdaj zafrkavam, da bi bil še vedno učitelj v šoli, če ne bi spoznal mene. Jaz pa bi brez njega tudi najverjetneje počela kaj drugega. Ampak dejstvo je, da sva drug drugega vseskozi znala spodbujati.

Je možno našteti nekaj prednosti in slabosti dejstva, da je partner in življenjski sopotnik plezalec?

Tomaž: V glavnem so prednosti. Zagotovo pomaga, če imaš pri partnerju razumevanje. Vem za številne primere, ko imajo moji plezalski kolegi pred odhodom na odpravo doma kup težav in neprijetnih situacij. V najinem primeru tega nikoli ni bilo. In mislim, da to razumevanje poteka v obeh smereh. Včasih sem šel dvakrat na leto za dva meseca na odpravo. Brez tako razumevajočega partnerja tega zagotovo ne bi mogel.

Tina: Slabost je morda v tem, da te doma ne čaka vsak dan kosilo na mizi.

Tomaž: Tina ima zelo močan in trmast značaj. Brez tega zagotovo ne bi bila desetkrat razglašena za najboljšo alpinistko v Sloveniji. Seveda pa se ta trma in značaj kažeta tudi v najinem partnerskem odnosu.

Verjetno je pomembno, da tudi ti s svojega moškega vidika razumeš, da ima Tina zelo podobne potrebe, ki jih seveda mora izpolniti in predvsem, da jo pri tem ne omejuješ?

Tomaž: Odkar imava otroke, je tistega resnega alpinizma bistveno manj. Vse je v glavnem povezano z gorskim vodništvom, s katerim pa se spet ukvarjava oba. Ja, sicer pa mi je več kot jasno, kaj Tina potrebuje, da je zadovoljna in srečna in pri tem jo maksimalno podpiram.

Ali vajini otroci že kažejo kakšne vzgibe, da bodo šli po vajinih stopinjah?

Tina: Ula in Mia sta sedaj stari 5 in 11 let in niti ne kažata nekih resnih plezalskih ambicij. Morda bi mlajšo hčerko še lahko usmerila v to smer, starejšo pa bolj privlačijo konji. Sicer gresta obe zelo radi z nama v hribe. Mija je s Tomažem celo preplezala severno triglavsko steno. Za njen deseti rojstni dan sva pet njenih najboljših prijateljev peljala na Triglav.

Tomaž: Po eni strani sva oba zadovoljna s tem razpletom. Osebno bi sicer rad videl, da bi morda bili športni plezalki, ne pa alpinistki. Čeprav je meja med tema dvema dejavnostima pogosto zelo tanka.

Kako pomembno se vama za osebnostni razvoj otrok zdi, da vzpostavijo nek pozitiven odnos do narave, da se radi gibajo, da uživajo, ko so zunaj na svežem zraku v lepem gorskem okolju?

Tomaž: To se nama zdi nujno. Sploh Tina ju pri tem izjemno spodbuja. Pri njej ni izgovorov ali slabega vremena. Če se zmenimo, da gremo, potem gremo.

Tina: To se pozna, da sta zelo dobro utrjeni, da sta močni, da nista skoraj nikoli bolni. In v naravi se zelo dobro znajdeta. Kadar greva midva  v plezališče, se zamotita in zabavata.

Koliko časa vajini otroci s tablico v rokah preživijo na internetu?

Tina: Nič kaj dosti. Zaenkrat sploh nimata pametnih telefonov. Letos spomladi sta se med korono predvsem zaradi šole naučili uporabljati internet. Najbolj zanimivo pa je, da pravzaprav niti ne kažeta neke močne želje po računalniku in internetu in se zaradi tega sploh ne pritožujeta.

Internet je v zadnjih dveh desetletjih tudi precej spremenil načine, na katere ljudje zahajajo v hribe. Se vama zdi to dobro ali slabo?

Tomaž: Sam poskušam ignorirati družbena omrežja. Zaradi posla sem sicer na Facebooku in nekaj časa sem prisal svoj blog, čeprav so moji intervali pisanja vseskozi redkejši, mislim, da sem zadnji zapis objavil pred več kot enim letom. Res pa je, da sem imel med korono predvsem na Facebooku kar nekaj objav.

Želim si, da bi za kliente dobil nekoliko bolj poglobljene ljudi, ki ne gredo v hribe samo zaradi enega samega klika in bahanja na Twitterju ali Instagramu.

Tina: Sama sem nekoliko bolj prisotna na družbenih omrežjih in to se mi ob neki zdravi meri ne zdi slabo. Je pa internet močno spremenil samo dostopnost hribov. Vremenske napovedi je možno vsak trenutek preveriti. Včasih pa smo kar šli ...

Tomaž: Če govorimo o vrhunskem alpinizmu, menim, da mu internet dela medvedjo uslugo.

Kako je trenutek, ko sta si ustvarila družino, spremelil vajino dojemanje plezanja. Kako so se takrat spremeile vajine življenjske prioritete, bi lahko rekla, da sta se takrat v določenih ozirih umirila?

Tina: Sprememba se nikakor ni zgodila čez noč. Pravzaprav ravno nasprotno. Ko se nama je rodila prva hčerka, sva si prizadevala, da se najini življenji ne bi kaj dosti spremenili.

Če se ne motim, se vama je na Aljaski zgodil trenutek, ko sta spoznala, da bo treba stvari vendarle nekoliko spremeniti?

Tomaž: Ja, drži. Takrat sva se zelo resno zavedla, da bo treba začeti živeti nekoliko drugače. Poleg tega se je malo prej ubil najin zelo dober prijatelj. In od tistega trenutka sva res začela živeti drugače in se na nek način umirila.

Tina: Vem, da ima večina športnikov težave ob koncu kariere in prehodu v običajno življenje. Pri nama je vseskupaj nekoliko drugače, saj v resnici karier nikoli nisva končala, temveč sva le predrugačila najino udejstvovanje. Dejstvo je, da sta rojstvi hčerk v najini življenje vneseli nek nov smisel, zaradi katerega je vse skupaj precej lažje.

Tomaž: Verjetno je za ženske ta prehod celo lažji. Na nek način jim pomagajo hormoni, saj dobijo določene sedative, ki so povsem naravni. Moški pa precej bolj debelo gledamo. V našem telesu se nam fiziološko s tem ne zgodi kaj dosti, vpliv in razmere v družini pa se močno spremenijo.

Tina: Morda je bila največja prelomnica rojstvo druge hčerke. V tistem času sva tudi oba izgubila službi pri Policiji. Tomaža je doletel še sindrom izgorelosti in čez noč se je nakopičilo kar precej povsem novih težav, ki jih je bilo treba seveda rešiti.

Kako pa se v fiziološkem smislu spreminja vajin odnos do zahajanja v gore? Kako drugače je vse skupaj sedaj, ko se bližata magični številki 50, v primerjavi z mladostno razposajenostjo, ko sta bila stara 20 ali 25 let?

Tomaž: V moči niti ne opažam bistvene razlike. Regeneracijski čas pa je bistveno daljši. Je pa res, da naju gorsko vodništvo zelo dobro drži pokonci in nama pomaga, da nisva neka zafrustriranca v srednjih letih. Sam sem kot alpinist senca samega sebe izpred desetletja ali dveh, ampak kot gorski vodnik sem še vedno kar dober. In ta občutek je na nek način pomirjujoč.

Tina: Sama pa se precej bolj zavedam različnih nevarnosti.

Tomaž: V zadnjem času sva se spet začela voziti z gorskim kolesom. In v tej aktivnosti sem na nek način začetnik, kar pomeni, da uživam v napredku, hkrati pa sem verjetno pripravljen več tvegati. Na nek način imam povsem alpinistični pristop in si rečem, da je določen tehničen odsek pač treba zvoziti. Tina je bolj razumska in raje stopi s kolesa in se ne izpostavlja.

Ali gresta še vedno vsak dan v naravo čisto za lasten užitek?

Tina: Jaz poskusim iti, vsaj na Šmarno Goro ali pa s hčerkama.

Tomaž: Jaz pa niti ne, ker potrebujem čas za regeneracijo. Hkrati imam na dan počitka neke vrste abstinenčno krizo. Pred kratkim sem vodil sklop izobraževanja za gorske vodnike, ki je trajala šest zaporednih dni in priznam, da sem bil precej utrujen.

Zadnja leta sta precej časa preživela v Chamonixu. Kaj vaju je pravzaprav zaneslo tja - boljša dostopnost do mednarodne klientele ali bljižina najvišjih evropskih gora?

Tomaž: Chamonix je metropola svetovnega alpinizma. Dokler sva še oba aktivno plezala, sva res izkoristila vsak prosti termin, da sva šla tja. Ko sem še delal v šoli, sem se neko zimo petkrat v četrtek vsedel v avto in se za čez vikend odpeljal v Chamonix.

Tina: Tudi z vidika vodništva je Chamonix središče sveta. Tam je gorski vodnik najbolj spoštovan poklic. Zaradi bljižine Mont Blanca je to pravi magnet za stranke z vseh koncev in krajev. Dela za gorske vodnike je tam toliko, da ga lokalni vodniki sploh ne bi zmogli. S tega vidika niti nimajo neke izrazite protekcije domačinov.

Kako težko se je tam vklopiti v prave kroge?

Tina: Glede na to, da je tam scena res zelo mednarodna, niti ni prav zapleteno.

Tomaž: Začneš vedno z Mont Blancom. Potem pa nabiraš izkušnje in več ko jih imaš, manj imaš Mont Blancov.

Tina: Chamonix je res kraj, ki je pravi raj za aktivnosti v naravi. Tam lahko počneš najrazličnejše stvari. In vzdušje je vedno izvrstno.

Glede na to, da sta oba tudi gorska vodnika, bi lahko rekli, da na nek način živita od hribov. Ali vse skupaj kdaj dojemata kot klasično službo ali je to v prvi vrsti ljubezen, ki je po spletu okoliščin postala tudi poklic, v katerem še vedno maksimalno uživata?

Tina: V vsakem primeru je to poklic, v katerem maksimalno uživam. Zanimivo je, da se je vse skupaj zgodilo po spletu nekaterih življenjskih okoliščin, ki so pač pripeljale do tega. Če bi mi pri dvajsetih letih nekdo rekel, da bom gorska vodnica, mu zagotovo ne bi verjela.

Tomaž: To je poklic, ki nama je veliko večino časa v izjemno veselje in zadovoljstvo. Verjetno bi na določen dan tudi sama počela točno isto, le da za to ne bi bila plačana.

Ali pride trenutek, ko se vama ne ljubi iti?

Tina: Zlagala bi se, če bi rekla, da ne. Ampak to se zgodi zelo, zelo redko.

Tomaž: Zelo redko. Morda je zjutraj kdaj težko vstati, a žar se vrne že po nekaj minutah hoje ob škrtanju derez ali plezanja, čudovitih sončnih vzhodih ...

Tina: Pogosto imava iste stranke, za katere si morava vsako leto izmisliti novo turo, kar je tudi za naju zanimivo.

Na splošno velja prepričanje, da je gorsko vodništvo bolj moška domena. Tina dokazuje, da temu še zdaleč ni tako. Pa vendarle, si imela s tem kdaj kaj težav?

Tina: Imam precej več pozitivnih izkušenj. Glede na to, da nas je žensk vodnic precej manj, je to pogosto celo prednost. Nenazadnje mi tudi kolegi v kakšni neprijetni situaciji raje pomagajo kot Tomažu. Je pa res, da je predvsem do moških kolegov občasno težje vzpostaviti avtoriteto in s tem tudi nujno potrebno zaupanje.

Tomaž: Tina med drugim skriva vodniško značko, ker noče vzbujati pozornosti.

Kako velika konkurenca vlada v tej branži oziroma kako težko je dobiti stranke za tiste najbolj atraktivne destinacije?

Tomaž: Včasih sva v glavnem delala za angleške agencije, sedaj pa več kot polovico tudi organizirava v lastni režiji.

Sta imela že kakšne znane stranke?

Tina: Delala sem za agencijo, katere stranka na naši turi na Mont Blanc je bil tudi Richard Branson. V moji skupini je bila njegova hčerka in žena njegovega sina. Potem pa so nas povabili na zabavo v njihov chalet.

Tomaž, ti si sploh prvi slovenski vodnik, ki je vodil kliente na Everest. Kako se je to sploh zgodilo?

Tomaž: Sam pri sebi sem vseskozi vedel, da bom to enkrat naredil. Podobno kot prej v alpinizmu sem si želel imeti tudi v gorskem vodništvu v svoji zbirki tudi nekaj uspehov, med katere pač spadajo klasike, kot so Eiger, Mont Blanc in seveda tudi Everest. Delal sem za angleško agencijo, ki je imela v svojem programu tudi Everest in počasi sem začel plesti niti, da sem prišel do angažmaja.

Je bila kakšna ovira dejstvo, da pred tem sploh še nisi bil na vrhu Everesta?

Tomaž: Niti ne. Pogoj so bile izkušnje z osemtisočakov, ki pa sem jih imel.

Kdo so bili takrat tvoji "gosti"?

Tomaž: Na vrhu sem bil  s tremi gosti - z dvema moškima in eno žensko. Vsi so bili odlično telesno pripravljeni.

Ste ohranili stike?

Tomaž: Ja, z ameriškim gostom sva bila še kar nekaj časa na zvezi, celo na Haute Route je šel z mano.

Everest, najvišja gora našega planeta, na splošno med alpinisti ne uživa prav dobrega slovesa. Kako ga dojemaš ti?

Tomaž: Mnogi moji kolegi so mnenja, da je Everest preveč skomercializiran. A kakorkoli obračamo, Everest je še vedno Everest. Podobno kot je mercedes še vedno mercedes, čeprav vsem morda ni všeč. Če Everest pogledamo z določenih zornih kotov, je takorekoč idealna gora, kakršno bi narisal vsak otrok - črna piramida, ki takoj dobesedno začara s svojo mogočnostjo. Dejstvo pa je, da tudi na Everest pelje nekaj izjemno zahtevnih smeri, ki se jih lahko lotijo le odlični alpinisti.

Bi še enkrat sprejel ta izziv?

Tomaž: Bi, takoj! Pravzaprav se vseskozi spogledujem s to mislijo. Je pa res, da za to nimam več neomejeno časa.

Počasi se približuje zima. Kako se zimsko zahajanje v gore razlikuje od poletnega?

Tomaž: Pozimi v gore hodi precej manj ljudi kot poleti. Večina je tudi bolje pripravljena tako fizično kot teoretično. Gore so pozimi zahtevnejše, na gornika preti precej več nevarnosti.
 

Na kaj je treba biti pazljiv?

Tina: Poleg nižjih temperatur so glavne pasti ledene pobočja kjer je potrebno znanje uporabe tehničnih pomagal, kot so dereze, cepin, vrv ... Zagotovo pa najbolj hinavsko nevarnost predstavljajo snežni plazovi.

Verjetno je pozimi še toliko pomembneje, da veš, kaj počneš, oziroma da raje najameš vodnika?

Tomaž: Seveda. Ali se gornik sam izobrazi na katerem od tečajev in se potem prepusti lastni presoji ali pa se v gore odpravi z gorskim vodnikom. V vsakem primeru sem prepričan, da prisotnost vodnika občutno zmanjša tveganje v gorah. To pravzaprav velja tako poleti kot pozimi.