Dom ledenodobnega človeka, Potočka zijalka
17 junij • Planinske vsebine
Pred okrog 30.000 leti naj bi se kraški jami v grebenski gori Olševa zadrževal ledenodobni človek. O tem pričajo najdbe, ki so jih izkopali po letu 1928. Tudi v zimskih dneh je primerna za izlet. Ob nizkih temperaturah se spremeni v fantastično domišljijsko kuliso, saj jo okrasijo številne ledene tvorbe.
Pred okrog 30.000 leti naj bi se kraški jami v grebenski gori Olševa zadrževal ledenodobni človek. O tem pričajo najdbe, ki so jih izkopali po letu 1928. Tudi v zimskih dneh je primerna za izlet. Ob nizkih temperaturah se spremeni v fantastično domišljijsko kuliso, saj jo okrasijo številne ledene tvorbe.
Do izhodišča se zapeljemo skozi Solčavo, nato pa nadaljujemo v smeri Podolševe oziroma po Solčavski panoramski cesti, vse do turistične kmetije Rogar.
S hojo nad Rogarjevo domačijo začnemo najprej po kolovozu, nato pa nas markirana steza nekaj časa vodi po državni meji, vse do razpotja, kjer nas smerna tabla usmeri desno v smeri Potočke zijalke ali zijavke, kot so jo včasih poimenovali.
Jama je na nadmorski višini 1700 metrov, z njenega vhoda pa se nam čez Robanov kot in Logarsko dolino razprostirajo razgledi na Kamniško Savinjske Alpe.
115 metrov globoko in 20 do 40 metrov široko jamo je prvi pričel raziskovati J. C. Gross iz Avstrije, kasneje v letih od 1928 - 1935 pa je obsežna izkopavanja vodil profesor in naravoslovec Srečko Brodar. V letih 1997 - 2000 sta v jami raziskovala Oddelek za geologijo univerze v Ljubljani in Inštitut za paleontologijo dunajske univerze. Ob tem so bile opravljene tudi natančne analize fosilnih ostankov živali. Med temi prevladujejo ostanki jamskega medveda, našli in preučili so tudi ostanke volkov, kun, risov, jelenov, gamsov, alpskih svizcev, lisic, zajcev in celo rosomaha.
Izkopanine hrani Pokrajinski muzej Celje, v zbirki pa ne manjka predmetov, kot so koščene konice, kamnita orodja, kopija prašivanke in lobanja jamskega medveda.
Stalna razstava Potočka zijalka – zatočišče ledenodobnega človeka na Olševi, je na ogled tudi v gostišču in muzeju Firšt v Solčavi.
Ob našem obisku nismo našli ničesar od zgoraj naštetega, bili pa smo navdušeni nad ledeno okrasitvijo jame, za katero je narava poskrbela sama.
Obisk jame napolni s posebno energijo. Misli odtavajo v preteklost, v čas, ko je bil človek veliko bolj povezan z naravo, jo cenil in od nje vzel le toliko, kolikor je zares potreboval.
Pred odhodom v dolino uživamo še v zadnjih sončnih žarkih in se oziramo po novih ciljih tam čez.
Zapisan izlet je primeren tudi za kratkohlačnike izkušenejših planincev, ki vedo, kaj pomeni obisk gora pozimi. Najmlajšim bo zanimiva ura zgodovine odlična motivacija. Cilj dosežemo v dobri uri hoje.
Priporočljiva dodatna oprema poleg obvezne zimske: čelna svetilka, ki nam bo pričarala še lepše odseve v jami.
Še namig: po vrnitvi na izhodišče se lahko zapeljete ali pa pot nadaljujete peš po Solčavski panoramski cesti oziroma Poti najlepših razgledov, kot ji pravijo. Hribovsko malico si lahko privoščite na kateri od visokogorskih turističnih kmetij.
Za lažjo orientacijo: 
https://bit.ly/2ExyK6B
