Deželo je obarvala jesen. Jesensko deževje in nekje v višinah ponekod že sneg so nas prepričali, da poiščemo izletniško planinsko alternativo. Našli smo jo na Krasu, kjer naj bi bila jesen še posebej čarobna in ugotovili: prav imajo!
Gore in hribi so pozimi mirni in tihi. Ožarjeni se svetlikajo na obzorju in vabijo, da se odtrgamo iz zavetja toplih hiš in podamo na nepozabno avanturo. A z začetkom zimske sezone se hribi lahko iz raja na zemlji spremenijo v pekel, če za vzpon nismo ustrezno poučeni, pripravljeni in opremljeni.
Tina Di Batista in Tomaž Jakofčič sta uigran tandem - v gorah in doma. Sta eden izmed tistih parov, ki ju je usoda povezalav vseh tistih življenjskih radostih in strasteh, ki ju imata najraje.
O tem ali smo spakirali zdravo pamet, o navdušenju nad sončnimi vzhodi in sočnimi štrudli, tečaju hitrostnega kvačkanja, pa tudi o zmagi volje nad utrujenostjo namesto zmage sreče nad neumnostjo.
Višinski metri, prehojene ure in minute, težavnost pohodov, število osvojenih vrhov in ostali kvantitativni podatki ga ne zanimajo pretirano. Zabeleži jih, statistika pač, v hribe in gore pa se odpravlja in vrača predvsem zaradi občutkov. Podoživlja pretekle in odkriva nove.
V Sloveniji imamo 17 gorskih reševalnih postaj, v katerih je aktivnih 560 gorskih reševalcev. Med njimi je trenutno aktivnih 43 žensk. Ena izmed njih je tudi Marjana.
Tisti čas je. Ko se pričakovanje »novega« odene v nostalgično tančico preteklega. Vsega tistega, kar smo ustvarili v letu, ki se izteka. Vsi po malo pogledujemo nazaj, se oziramo za priložnostmi, ki so nam spolzele med prsti in izpod nog, tistimi, ki so nam spodnesle tla in iščemo tiste, ki bi popravile zamujeno.
Obstaja nevidna nit usode, ki povezuje sorodni duši, pravi himalajska legenda. Nekdo nad nami naj bi jo ovil okoli gležnjev tistega para, za katerega usoda želi, da se poveže. Te niti ne more pretrgati nihče. Mariji in Andreju Štremflju se je pod noge zapletla pred več kot 40. leti. A njima usoda ni namenila »le« niti. Povezuje ju kar plezalna vrv.
Mogoče res večina superunakinj in junakov nosi ogrinjala in gate čez pajkice, ampak izjema, ki potrjuje pravilo, so gotovo gorske reševalke in reševalci. Junaki gora, ki se žrtvujejo, da rešujejo. Njihova hrabrost, nesebičnost in pripadnost so spoštovanja vredni, ob njihovih reševalnih zgodbah se naježi koža in v grlu zraste cmok.
To spletno mesto vedno uporablja piškotke, ki so nujni za njegovo delovanje, z vašim soglasjem pa tudi analitične in oglaševalske piškotke. Z izborom opcije »Strinjam se« se bodo na vašo napravo namestili vsi piškotki. Če tega ne želite, to lahko spremenite s klikom na »Prilagodite nastavitve«. Več informacij najdete v politiki piškotkov.
