V rubriki »Gora ni nora« bodo posamezniki, ki so kakorkoli povezani s slovenskimi gorami (in teh je veliko) delili svoje »najljubše«. Kar tako, za zabavo, morda za navdih in zato, da pričnemo na enem mestu združevati ljudi dobre volje, poštenega srca in radostnega duha. Tiste, ki po turi radi spijejo Laško. Tiste, katerih karakter sooblikuje preživljanje časa v hribih in gorah.
VLADIMIR HABJAN
Vladimir Habjan, planinski kolegi ga poznajo pod imenom Haubi, je izkušen gornik, alpinist in gorski reševalec. 63-letnik je ljubitelj manj znanega gorskega sveta in brezpotij. Z gorami pa ni povezan samo na terenu, pač pa tudi prek besede in fotografije. Že devetnajsto leto je odgovorni urednik Planinskega vestnika. Ta najstarejša še izhajajoča slovenska revija, ki je hkrati bogat arhiv slovenskega planinstva, je februarja 2020 praznovala že 125 let! Osemnajstega aprila bo izšla že 1291 po vrsti. Vladimir, osmi odgovorni urednik revije za ljubitelje gora, se je z novinarstvom spogledoval že v osnovnošolskih letih, na ljubljanski Osnovni šoli Prežihovega Voranca je urejal glasilo Solzice (nasledil je pisateljico Brino Svit). Kasneje je objavil ogromno člankov s planinsko tematiko. Med drugim tudi v Delu, Nedelu, Gei, Sokolu in Grifu. Sicer sociolog je tudi avtor več planinskih vodnikov in dvajset drugih literarnih del v katerih je ubesedil številna planinska doživetja. Zadnje, Tipanje v neznanem, je izšlo lansko leto. V šestnajstih zgodbah izpisuje pustolovsko dimenzijo gorniškega in plezalskega doživetja domačih in tujih brezpotij. Pravijo, da prave ljubitelje hribov in gora ob prebiranju zasrbijo podplati. Kazalo in zgodbo, za pokušino, najdete na tej povezavi, Vladimirjeve »najljubše« pa v nadalejvanju.
Dihanje svežega zraka je …
najboljše v gorah. Če ni umazanije iz Padske nižine, kjer je ogromno italijanske industrije, česar pa seveda ne veš, ker se tega ne da vonjati.
Kateri je vaš najljubši letni čas?
Jesen. Ker je takrat narava umirjena, pa tudi obiskovalcev ni več veliko. Tako da lahko uživaš pravi gorski mir. Pa vidi se daleč.
Na kaj pomislite, ko zagledate Triglav?
Na gnečo, na čakanje v vrstah, kar pa ni zame. Jaz sem ljubitelj brezpotij, kjer ni veliko ljudi, tisti, ki pa so, so običajno hribovci. Pa seveda na veličastno Steno.
Se spominjate svoje prve ture?
Kot otrok sem veliko hodil po Polhograjskih Dolomitih z družino, mamo, očetom, bratom. Vsak vikend je bil podoben, ali Katarina, ali Govejek, ali Polhograjska Grmada. In naslednji teden spet isto, le včasih iz druge doline. Pa vse z avtobusi. To je bilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Zame resnejša tura je bila v Kamniško-Savinjske Alpe, na Grintovec, Kočno, Brano, Kalški Greben. Star sem bil devet let. Tako sem si zapomnil prepade, da se še danes spominjam svoje zaprepadenosti. Ko sem šel čez desetletja že kot alpinist čez tisti kratek zavarovani del med Kalškim Grebenom in Kalško goro, sem še imel cmok v grlu.
Kateri je vaš najljubši slovenski planinski cilj?
Kočna. Zame je to najlepša in najzanimivejša gora. Odmaknjena, kjer je obilo miru, samote in tišine, z malo markiranimi potmi, z brezpotnimi pristopi, z divjo naravo. Preplezal sem severni greben, dvakrat severozahodnega, bil po mnogih variantah na južni strani gore, le samega južnega grebena nad bivakom, kjer je plezalna smer tretje stopnje težavnosti, se še nisem lotil, ker opis straši z nemarno krušljivostjo. Ampak enkrat se bom lotil tudi tega.
Potikal sem se okoli Vratc na severni strani, pa nad Čedco, okoli Velikega kupa, plezal pozimi v Zelenih plazovih nad jezersko stranjo, ubiral brezpotja na zahodni strani v območjih Rdečega plaza, pod Kljuko in v Kladju, po starih pastirskih stezicah nad Suhim dolom ... V Julijcih imam rad Pelce in Loško steno. Popolna divjina.
Katera je vaša najljubša slovenska planinska koča?
Nisem ravno ljubitelj koč. Pogrešam pa stare čase, ko smo z družino veliko časa prespali v kočah, tudi med šolskimi počitnicami. Takrat oskrbniki niso bili le gostinci, kot so večinoma danes.
Kaj je na turi vedno v vašem nahrbtniku?
Fotoaparat. Poleg vse druge opreme seveda.
Kaj se najbolj prileže, ko osvojite vrh in kaj, ko je tura zaključena?
Po plezalni turi krik veselja (znani šraufizem). Drugače pa umiritev, razgledovanje, naštevanje vseh vrhov, ki jih poznam, fotografiranje in kratka malica. Po turi pa veliko tekočine, včasih kaj kratkega ali pivo – že pri avtu, tam je najbolj doživeto.
S kom ste najraje v hribih?
Z ženo Ireno, pogosto sama, s sinom Mihom, občasno pa najraje s kolegi iz alpinističnega odseka Kamnik.
Vas je v hribih kdaj strah in česa?
Običajno nimam strahov, razen napetosti pred plezalnim vzponom. Sicer pa se mi zdi strela najbolj nepredvidljiva in ne vzbuja ravno dobrega občutka ko veš, da se približuje nevihta.
Česa v hribih nikoli ne počnete?
Ne vpijem. Izjemoma po dobri plezariji.
Kaj je za vas popoln dan in kako izgleda?
Odkritje novega vrha po novi smeri ali pristopu na kak brezpoten vrh z ženo Ireno in sinom Mihom. Ali pa kak zahteven pristop na tri ali štiritisočak in varna vrnitev v dolino. Ali pa preplezana kaka klasika in sproščujoč povratek. Pa splezana kaka snežna grapa in pristop na zimski vrh. Nekaj od vsega naštetega. Sicer pa je vsak trenutek v objemu narave in gora popoln, tudi če ni popolno vreme, včasih ravno zato, ker to ni.
Katera je vaša najljubša planinska pesem ali pesem, ki vas spominja na hribe?
Zakrivljeno palico v roki … Včasih smo cele ure prepevali, danes pa le redko, pa še takrat večinoma potrebujemo spodbudo …
Vaš (najljubši) planinski moto?
Tu je tako lepo, tako daleč se vidi. Gora ni nora, mi pa tudi ne!
