V rubriki »Gora ni nora« bodo posamezniki, ki so kakorkoli povezani s slovenskimi gorami (in teh je veliko) delili svoje »najljubše«. Kar tako, za zabavo, morda za navdih in zato, da pričnemo na enem mestu združevati ljudi dobre volje, poštenega srca in radostnega duha. Tiste, ki po turi radi spijejo Laško. Tiste, katerih karakter sooblikuje preživljanje časa v hribih in gorah.
TADEJ TROBEVŠEK
Tadej pravi, da ima hribe v krvi oziroma »v rodu«, če se izrazimo narečno, po kamniško. Alpinist, gorski reševalec in planinski vodnik iz vasi Bistričica pod Kamniškim vrhom je po otroškem spoznavanju hribov in gora v družbi očeta in starega očeta za nekaj časa presedlal na kolo. Bil je eden izmed najboljših slovenskih gorskih kolesarjev v olimpijskih disciplini kros v devetdesetih letih. Mladinski državni prvak in reprezentant, ki se je davnega leta 1996 v Avstraliji na mladinskem svetovnem prvenstvu v disciplini »čez drn in strn« uvrstil med elitno deseterico je kasneje gorsko kolo jezdil tudi navzdol. Po krosu se je namreč posvetil še dvoboju, 4krosu in spustu. Danes ljubezen do hribov in gora, kolesarstva ter športa na splošno, prenaša na svoje tri otroke in pa učence ene izmed kamniških osnovnih šol, kjer poučuje šport. Med drugim organizira tudi šolski dobrodelni pohod in tek, ki združuje učence, starše in krajane. Ker že omenjamo tek. Da, tudi (gorski) tek je njegova strast. Letos je z druščino dobro pripravljenih tekaških kolegov iz domače občine tekel kar na Triglav, vmesni postaji pa sta bili Grintovec ter Stol. Na Facebooku, Instagramu, Linkedinu,TikToku, Snapchatu ali Twitterju Tadeja ne boste našli. Tega privilegija, možnost odsotnosti iz ponorelega digitalnega sveta, si ne vzame. Za umik od vsakdanje realnosti so na dlani hribi.
Dihanje svežega zraka je …
… privilegij!
Kateri je vaš najljubši letni čas?
Pomlad, ko se prebuja narava in prinese novo življenje. Pa še prevroče ni, tako da takrat maksimalno uživam v aktivnostih na prostem.
Na kaj pomislite, ko zagledate Triglav?
Marsikaj mi pade na pamet. Ko sem se bolj intenzivno ukvarjal s planinskim vodništvom, sem bil poleti praktično vsak teden, vsaj enkrat, tudi na Triglavu. Večinoma z angleškimi in škotskimi gorniki. Predvsem s slednjimi je bilo vedno zanimivo in pestro. Zanimivo in pestro pa je bilo tudi letošnjega 18. septembra, ko sem na Triglav pritekel iz Kamniške Bistrice. Prav ste slišali, iz Kamniške Bistrice. S tekaškimi kolegi smo namreč v 24 urah premagali 105 kilometrov dolgo pot s 7500 metri višinske razlike in osvojili najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank In Julijcev. Grintovec, Stol in Triglav. Super izkušnja. Zadnje tri mesece ob pogledu na Triglav tako najprej pomislim prav na to našo gorsko tekaško avanturo, ki se je uspešno končala s požirkom brezalkoholnega piva na Triglavu.
(Tadejeve vtise z omenjene avanture, v sliki in besedi, najdete na tej povezavi; op.p.)
klobuk
Se spominjate svoje prve ture?
Uf, naj pomislim. Ne, ne bo šlo. (smeh, op.p.). Tako moj stari oče kot oče sta bila gorska reševalca, tako da imam hribe praktično v krvi. Non-stop sem bil v hribih že kot otrok. Največkrat smo jo mahnili na Kamniško sedlo, tako da to utegne biti moja prva prava hribovska. Se pa zelo dobro spominjam prvega smučanja z omenjenega sedla. Deset let ali morda kakšno leto manj sem štel, definitivno pa je bilo še v osemdesetih. Na takratnem Štuparjevem memorialu, ki so se ga udeleževali predvsem alpinisti in gorski reševalci, smo smučali do Pastircev. Proga je bila precej »utrujena«, smučanje po t.i. »bandah« pa je bilo precej divje in adrenalinsko, pravi skikros. Ampak, sem preživel …
Če se prav zares ne spomnim svoje prve hribovske ture, pa se do zadnje podrobnosti zelo dobro spominjam prve prave alpinistične. Z Matejem Kladnikom sva preplezala smer Trikot med Štruco in Dolgim hrbtom v domačih Kamniško-Savinjskih Alpah.
Katera je vaša najljubša slovenska planinska destinacija?
Grintovec.
Katera je vaša najljubša slovenska planinska koča?
Kamniška koča na že omenjenem Kamniškem sedlu. Predvsem zaradi lepih spominov vse od otroštva naprej.
otroci
Kaj je na turi vedno v vašem nahrbtniku?
Veliko stvari. Prva pomoč zagotovo, pa kapa, rokavice, nož, hrana in pijača, rezervna oblačila, vrv. Skratka vsa standardna »obvezna oprema«. Odkar pa v hribe zahajam z otroki pa tudi planinski dnevniki, saj sta oba moja otroka vneta zbiralca žigov. Ideje za hribe z otroki? Na zalogi jih imam več kot dovolj. V obdobju zaprtja države smo si z otroki omislili tedenski »korona gorski izlet«. Vsak teden osvojimo vsaj en vrh.
Kaj se najbolj prileže, ko osvojite vrh in kaj, ko je tura zaključena?
Ko sem z otroki je najprej na sporedu žigosanje dnevnikov, sledi malica, prileže se tudi kratek počitek. Po turi pa mi zadiši dobra kava.
S kom ste najraje v hribih?
Z ženo in otroki ter s tekaškimi prijatelji.
Vas je v hribih kdaj strah in česa?
Strah me je nepredvidljivih vremenskih situacij. Sicer pa se na vsako turo dobro pripravim in preučim razmere, tako da je tveganje čim manjše. »Z glavo skozi zid«, predvsem v zimskih razmerah, vsekakor nima smisla riniti …
narava
Česa v hribih nikoli ne počnete?
Ne smetim. Poleg lepih doživetij v dolino odnesem smeti, tudi tuje. Čeprav je smetenja in črnih odlagališč v visokogorju manj kot v preteklosti, ni odveč vedno znova poudarjati in opozarjati na ta problem. Skrbimo za naravo, to je naša odgovornost!
zena
Kaj je za vas popoln dan in kako izgleda?
Dočakati sončni vzhod v hribih z ženo je neprecenljivo. Privilegij. To seveda pomeni zelo zgodno vstajanje, ampak je vredno! Sicer pa vsaka uspešno zaključena tura. Zahtevna alpinistična ali pa zgolj družinski izlet na bližnji hrib. Hribi povezujejo. Partnerje, prijatelje, starše in otroke …
Katera je vaša najljubša planinska pesem ali pesem, ki vas spominja na hribe?
Veselo v Kamnik in urno naprej …
Vaš (najljubši) planinski moto?
Čim več hribov! Za umik od vsakdanje realnosti, ki ga vsi še kako potrebujemo.
