V rubriki »Gora ni nora« bodo posamezniki, ki so kakorkoli povezani s slovenskimi gorami (in teh je veliko) delili svoje »najljubše«. Kar tako, za zabavo, morda za navdih in zato, da pričnemo na enem mestu združevati ljudi dobre volje, poštenega srca in radostnega duha. Tiste, ki po turi radi spijejo Laško. Tiste, katerih karakter sooblikuje preživljanje časa v hribih in gorah.
MIRO ŠTEBE
Letos bo minilo natanko štirideset let od uspešne domžalsko-mengeške alpinistične odprave na Grenlandijo. Med sedmerico junakov je bil leta 1981 tudi Miro Štebe. S soplezalcem Markom Gradom sta se povzpela na enajst tamkajšnjih, do takrat še neosvojenih vrhov. Kot prva na svetu. Poleg Grenlandije je Mirovo alpinistično pot najbolj zaznamovala jugoslovansko-poljska odprava tri leta prej v Pakistanu. Tam se je po prvenstveni smeri povzpel na 7692 metrov visoki vzhodni vrh Tirič Mira, ki je najvišji vrh pogorja Hindukuš. V dolgoletni karieri je opravil več kot 300 plezalnih vzponov, od tega okrog 20 prvenstvenih. Deloval je tudi kot planinski vodnik, alpinistični inštruktor in gorski reševalec. Širši javnosti pa je bolj znan kot dolgoletni novinar RTV Slovenija. »Da, že več kot 40 let sem RTV-jevec,« se nasmeji danes 67-letni Trzinec, ki kot TV dopisnik pokriva aktualne dogodke v osmih občinah severovzhodno od Ljubljane. Pogosto poroča tudi o njemu ljubih hribovskih temah. V dolgoletni novinarski karieri na RTV Slovenija je med drugim soustvarjal kultno televizijsko oddajo Slovenski magazin. Starejši ljubitelji hribov in gora vam bodo znali povedati, da niso zamudili njegovih tedenskih petminutnih radijskih oddaj Novice iz planinskega in alpinističnega sveta. Tudi pisal je. Za številne publikacije z gorniško tematiko, leta 2005 pa je izdal knjigo Preizkušnje v kateri je opisal tri tragične dogodke, ki so krepko zaznamovali njegovo življenje. Vse tri »preizkušnje« so ga doletele v gorskem svetu. A prav tam, v hribih in gorah, je našel moč za nadaljevanje.
Miro je seveda še vedno še kako aktiven. Kot novinar in planinec. Slovenijo, predvsem hribe, ima v »malem prstu«. Rad pa se odpravi tudi v tujino. Zadnje potovanje? Novembra je odkrival lepote Namibije.
Dihanje svežega zraka je …
Lahko odgovorim z eno besedo? Življenje!
Sveži dih z gora je … svoboda! Imam ta privilegij, da v hribih in gorah še vedno preživim ogromno časa, tako zasebno kot tudi službeno.
Kateri je vaš najljubši letni čas?
Nimam najljubšega. Vsi so krasni, vsak ima svoj čar oziroma mnogo njih. V hribe pa res najraje zahajam pozimi. Sveži zimski zrak in prave zimske razmere mi zelo ustrezajo. Letos je čudovito. Pretekli vikend sem, sicer službeno, obiskal Veliko planino, ki me nikdar ne razočara. Tudi zdaj, ko je v krču korone in zato malce otožna, me je povsem prevzela.
Na kaj pomislite, ko zagledate Triglav?
Na slikovito steno. Triglav je zame predvsem enkraten simbol slovenstva in Slovenije, ki nas združuje oziroma bi nas moral združevati. Nanj me vežejo lepi spomini, osvajal sem ga v različnih vlogah: kot planinski vodnik, alpinistični inštruktor na številnih tečajih in pa seveda tudi kot plezalec.
Štiri in pet
Se spominjate svoje prve ture?
V zelo dobrem spominu mi je ostala prva hribovska tura v družbi prijateljev. Kamniško in nato Kokrško sedlo. Spuščali smo se v zelo slabem vremenu. Mene je ta (avan)tura, za razliko od brata, navdušila za hribe, ki sem se jih nato lotil še bolj aktivno.
Katera je vaša najljubša slovenska planinska destinacija?
Je nimam. Zaljubljen sem v slovenske hribe, ki jih zelo dobro poznam. Ti so, vsaj zame, najlepši. Težko bi izpostavil zgolj eno destinacijo. Za konkretne cilje se večinoma odločam v zadnjem hipu in po trenutnem navdihu. Nisem med tistimi, ki pretirano načrtujejo. Seveda pred odhodom skrbno in racionalno preučim vremenske razmere, ampak odločilni so emocionalni dejavniki, trenutni navdih. Ta me vodi do, v danem trenutku, zame »naj« destinacije. In teh »najev« je ogromno …
Katera je vaša najljubša slovenska planinska koča?
Kamniška koča na Kamniškem sedlu. Predvsem zaradi lepih spominov. Na že omenjeno prvo turo, pa lansko silvestrovanje in številna doživetja vmes. V več desetletjih se jih je nabralo res ogromno, nova pa še prihajajo …
sedem
Kaj je na turi vedno v vašem nahrbtniku?
Kot prvo, vsa potrebna obvezna oprema. Sam sem zadnji čas še posebej pozoren na zadostno količino tekočine, saj sem v preteklosti že imel težave zaradi dehidracije. Ko grem v hribe službeno, v družbi snemalca, sem vedno tudi tista »šerpa«, ki prenaša najtežje dele opreme (smeh, op.p.).
Kaj se najbolj prileže, ko osvojite vrh in kaj, ko je tura zaključena?
Ko osvojim vrh, se naprej naužijem razgleda in poiščem motiv za kakšno dobro fotografijo. Ko se vrnem v dolino, pa vtise in foto spomine rad podelim v dobri družbi. V dani situaciji sicer ne gre drugače kot prek družabnih omrežij. Ampak, držim pesti, da bo kmalu drugače. Ostanimo optimisti!
S kom ste najraje v hribih?
Zelo rad sem v dobri družbi, toda v hribe zadnji čas večinoma zahajam sam. Predvsem zato, ker me v iskanju privlačnih in »naj« ciljev, kot sem že dejal, vodi trenutni navdih. Do odločitve »kam in kdaj« lahko pride v hipu. Moja nepredvidljivost je torej glavni razlog za solo pohode.
deset enajst
Vas je v hribih kdaj strah in česa?
Ko so »v igri« zahtevnejši cilji, je strah seveda prisoten, pravzaprav mora biti prisoten. V pozitivnem smislu, saj si posledično pri vzponu in sestopu bolj osredotočen in pazljiv. Bojim se predvsem strel, ki so zelo nepredvidljive.
Česa v hribih nikoli ne počnete?
V hribih me moti hrup, torej tudi sam nisem glasen. Poskušam biti nemoteč obiskovalec in opazovalec narave.
Kaj je za vas popoln dan in kako izgleda?
Zgodaj zjutraj zelo težko vstanem. Ampak, ko gre za hribe, pa ni nobenih težav. Torej, zgoden odhod od doma in nato svobodno iskanje »naj« cilja tistega dne. Po navdihu. Če je potrebno, se med samo potjo tudi premislim, zavijem povsem drugam kot sem imel v mislih pred odhodom ali pa se celo obrnem tik pred vrhom. Pa je dan vseeno lahko popoln. Važna je pot …
Katera je vaša najljubša planinska pesem ali pesem, ki vas spominja na hribe?
Za Akom je zbor alpinistov. Gre za malo poznano in pravzaprav otožno in žalostno pesem, ki jo dandanes zelo redko slišimo. Mene zelo gane, govori tudi o smrti alpinistov …
Vaš (najljubši) planinski moto?
»Take it easy!« in »Kjer je volja, je pot.«
