V rubriki »Gora ni nora« bodo posamezniki, ki so kakorkoli povezani s slovenskimi gorami (in teh je veliko) delili svoje »najljubše«. Kar tako, za zabavo, morda za navdih in zato, da pričnemo na enem mestu združevati ljudi dobre volje, poštenega srca in radostnega duha. Tiste, ki po turi radi spijejo Laško. Tiste, katerih karakter sooblikuje preživljanje časa v hribih in gorah.
MARJAN ZUPANČIČ
Slovensko planinsko pot (SPP) oziroma Slovensko planinsko transverzalo kot se je imenovala pred letom 1991, je prehodilo že več tisoč planincev. Za nekatere je to letni, večletni ali celo življenjski projekt. Marjan Zupančič, ki je ožigosano knjižico na Planinsko zvezo Slovenije dostavil že štirikrat, ne spada v nobenega od navedenih segmentov, saj je »lovec na rekorde«. Lansko poletje, vročina vzdržljivostnega športnika iz Bohinjske Bistrice prav nič ne moti, je 600 kilometrov in 45 000 višinskih metrov od Pohorja do Obale zmogel v manj kot tednu dni. Po SPP je tekel natanko šest dni, 12 ur in 58 minut. Neverjetno! Nov rekord, presegel je lastnega iz leta 2015. Legenda slovenske gorsko-tekaške scene, ki je močno sled pustila tudi na bohinjskem Triatlonu jeklenih in številnih drugih domačih in tujih vzdržljivostnih preizkušnjah seveda ostaja v pogonu. V letošnji sezoni ima 50-letnik v načrtu nove ultra tekaške podvige za katere strategijo in taktiko kuje na balkonu s pogledom na najvišji slovenski vrh.
Dihanje svežega zraka je …
… prava stvar. V hribih res lahko zadihaš s polnimi pljuči.
Kateri je vaš najljubši letni čas?
Vsekakor poletje. Res ne maram mraza. Temperature nad trideset stopinj pa zame niso prav noben problem. Tudi na tekmovanjih sem ob visokih temperaturah še kako konkurenčen. Mraz pa me lahko »stisne«.
Na kaj pomislite, ko zagledate Triglav?
Imam ta privilegij, da ga vidim praktično vsak dan. In to z domačega balkona. Ob pogledu na naš najvišji vrh in gore na splošno pogosto razmišljam o preteklih in pa še večkrat o prihajajočih športnih užitkih in tekmovanjih. Zelo rad tekmujem.
Na vrhu Triglava sem bil vsaj dvajsetkrat, natančne evidence ne vodim. Še večkrat sem s treningom zaključil na Kredarici. Moj prvi tek na Triglav? Bilo je jeseni leta 1992 ali 1993. Z Vrat, po Tominškovi poti. Vzpon oziroma tek na vrh sem opravil v uri in petintridesetih minutah, za spust pa sem potreboval eno uro. Navzdol je res »letelo«, podlaga in razmere so bile idealne. V tistem obdobju sem pravzaprav šele dobro začenjal z gorskim tekom, tako da je bil Triglav seveda izziv. Do izhodišča sem od doma (takrat še s Podnarta, op.p.) celo prikolesaril. Očitno sem bil v dobri formi, čeprav so bili to še časi »pred Stravo«, tako da virtualne sledi nisem pustil (smeh, op.p.).
Se spominjate svoje prve ture?
Zelo dobro. V osnovnošolskih letih, bil sem petošolec ali šestošolec, smo zahajali na Dobrčo. Pa do Roblekovega doma in naprej na Begunjščico. To so, morda tudi zaradi teh lepih prvih izkušenj v hribovskem svetu, kasneje postale moje priljubljene proge za tekaški trening. Največkrat sem bil prav na Dobrči, ki je odlična za trening ekstremnih klancev.
Kateri je vaš najljubši slovenski planinski cilj?
S turnimi smučmi grem rad na Koblo ali pa na Vogel po Žagarjevem grabnu. Letos sem bil vsaj dvajsetkrat. Tudi tečem najraje po domačem Bohinju ter domačih bohinjskih hribih.
Katera je vaša najljubša slovenska planinska koča?
Če sem na daljšem tekaškem treningu, se ustavim v skorajda v vsaki koči na poti, da obnovim zaloge. Moje izkušnje s kočami so dobre. Najljubša? Če sem v bližini, se vsekakor ustavim v Mihovem domu na Vršiču.
Kaj je na turi vedno v vašem nahrbtniku?
Kot turni smučar imam seveda s seboj vso potrebno opremo, sicer pa sem bolj minimalist. Voda, geli, anorak. Če pa na primer tečem na Komno, seveda ne potrebujem nič. Ena, dva, tri sem gor in dol! Vsekakor pa pred odhodom na turo ali tekaški trening vedno preverim lokalno vremensko napoved.
Kaj se najbolj prileže, ko osvojite vrh in kaj, ko je tura zaključena?
Če je vreme lepo, se na vrhu najbolj prileže čudovit razgled. Nekateri zmotno mislijo, da smo gorski tekači »divjaki«, ki smo osredotočeni samo na tek in čas. Ne, ni tako. Tudi ob spustih, če ne lovim rekorda (smeh, op.p.), kot sem ga nedavno z Robleka*, uživam v naravi in v dolino prinesem tudi kakšen lep foto spomin, ki ga potem podelim na družabnih omrežjih. Po zaključku mi prija osvežitev z radlerjem v dobri družbi, včasih malica v planinski koči …
*preverite na Stravi, Marjan je zelo zelo hiter …
S kom ste najraje v hribih?
Treniram sam. Sicer pa grem najraje z ženo Katarino. Planina Zajamniki je najin priljubljen cilj. Počitek na soncu, pa čudoviti razgledi na Julijce. Zame najboljša regeneracija po napornejših treningih.
Vas je v hribih kdaj strah in česa?
Ob neugodni vremenski napovedi ne treniram v hribih. Če je potrebno, se obrnem, pospešim in sem, verjemite mi, hitro v dolini. Tudi sicer se ne izpostavljam nevarnostim na zahtevnih predelih, saj v hribih veljajo druge zakonitosti kot v dolinah. Varnost je pri meni na prvem mestu. Tudi kot turni smučar ne lovim prvega pršiča. Če se malce pošalim: počakam na »špure«, da sem potem navzgor hitrejši. (smeh, op.p.)
Česa v hribih nikoli ne počnete?
Nikoli ne odmetavam smeti. Pogosto žep ali nahrbtnik napolnim s smetmi neodgovornih pohodnikov. Zadnji čas jih je, se mi zdi, več. Upam, da bomo takšno neprimerno vedenje le izkoreninili. Dober zgled šteje!
Kaj je za vas popoln dan in kako izgleda?
Najpomembnejša sestavina je lepo vreme. Vse ostalo je rutina, ki je postala moj ritual. Ničkolikokrat sem že odtekel »moj krog« po domačih razglednih hribih nad Bohinjem. Nagrada? Popolni razgledi na najlepši del sveta …
Katera je vaša najljubša planinska pesem ali pesem, ki vas spominja na hribe?
Na Roblek bom odšel!
Poleg Dobrče je to vrh na katerem sem največkrat stal.
Vaš (najljubši) planinski moto?
Počni to, kar te veseli, užitek je zagotovljen!
