V rubriki »Gora ni nora« bodo posamezniki, ki so kakor koli povezani s slovenskimi gorami (in teh je veliko) delili svoje »najljubše«. Kar tako, za zabavo, morda za navdih in zato, da pričnemo na enem mestu združevati ljudi dobre volje, poštenega srca in radostnega duha. Tiste, ki po turi radi spijejo Laško. Tiste, katerih karakter sooblikuje preživljanje časa v hribih in gorah.
LILA GOLOGRANC
Lila je druga polovica tandema Mala svobodna Pehta (več si preberite tule). Je ločena mama dveh najstnikov, samohranilka, strokovna vodja pri Osebni asistenci. Poleti ji nagaja visok pritisk, pozimi pa lenoba. Visoka 42-letnica, ki je rože zamenjala za skale. Rada bere ljubezenske romane, o njeni ljubezni pa bi ljubezenski roman lahko spisali. Je varuhinja gorske narave, odločna, direktna, takšna, kot si jo lahko le želiš v svojem življenju.
Dihanje svežega zraka je ...
Nuja, da preživiš stresen dan.
Kateri je vaš najljubši letni čas?
Pomlad, zaradi tiste noro zelene barve. Ali pa poletje, zaradi ležanja v topli travi in poslušanja škržatov. Jesen tudi, ker ima gozd toliko različnih barv, hoja po listju pa tako sprošča. Zima. Ni ga lepšega zvoka, kot škripanje sveže zapadlega snega pod nogami, po možnosti tam, kjer še nihče ni stopil. Ste rekli najljubši?
Na kaj pomislite, ko zagledate Triglav?
Tam sem pa že bila in dokazala sebi, da tudi to zmorem, če želim.
Se spominjate svoje prve ture?
O, seveda se. Iz Kop do Ribniške koče smo šle. Tako daleč in tako naporno se mi je zdelo takrat.
Katera je vaša najljubša slovenska planinska destinacija?
Še vedno Krofička, pa ne znam razložit zakaj. Eni vrhovi ti tako v duši ostanejo.
Katera je vaša najljubša slovenska planinska koča?
Koča v Krnici, brez izjeme. Domača in preprosta. Topla.
Kaj je na turi vedno v vašem nahrbtniku?
Kapa in rokavice, v vseh letnih časih. Ko ti enkrat sredi poletja skoraj prsti zmrznejo na Ojstrici, te izuči.
Kaj se najbolj prileže, ko osvojite vrh in kaj, ko je tura zaključena?
Na vrhu je treba malo posedet. Ali pa dolgo. Kakšen masten sendvič pojest, brez slabe vesti. Fotografirat vse naokoli, da lahko potem obujaš spomine. Ko je tura zaključena pa paše pivo in pika. Ampak samo eno.
S kom ste najraje v hribih?
Od prvič in še vedno, s prijateljico Jasmino. Zaradi nje sem spoznala gorski svet, tam pri 35 letih šele. In skupaj sva marsikaj prehodili in še več doživeli. Zgodbe ostanejo in spomini grejejo. Zdaj pa tudi z Miho. Zna prenašati moje jamranje, ko sopiham v klanec, nenehno fotografiranje vsega po zraku in na tleh in celo uživa z mano, ko vzdihujem nad romantiko zahajanja sonca.
Vas je v hribih kdaj strah in česa?
Seveda me je. V kakšni ferati je me strah, zmeraj. Lestev se že od nekdaj zelo bojim, ampak vseeno grem. Strah me je v tistem pomladnem času, ko so zunaj žabe. Žaba je žival, ki se je pač jaz bojim. Ne medveda, žabe.
Česa v hribih nikoli ne počnete?
Nikoli ne pustim tam odpadkov. Nikoli. In nikoli ne grem naprej, če precenim, da ni varno.
Kaj je za vas popoln dan in kako izgleda?
Vstaneš zelo zgodaj, se pelješ daleč do izhodišča (od nas je tako vse več kot uro vožnje, prej dve), obuješ »gojzarje«, vzameš »ruzak« in samo greš. In hodiš. Vse ostalo ni več pomembno. Vznemirjenje novih poti, pogovor o vsem in ničemer ter tisto zadovoljstvo, ko prideš sladko utrujen nazaj. Popolno, a ni?
Katera je vaša najljubša planinska pesem ali pesem, ki vas spominja na hribe?
Poznate refren tiste od Čukov: Greva gor u hribe, vohat gorski zrak….?
Tako preprosto luštkana je in v dolini je nebi nikoli poslušala, tam jo pa tako paše malo zabrundat.
Vaš najljubši (planinski) moto?
Planinski in življenjski. She believed she could. So she did.