V rubriki »Gora ni nora« bodo posamezniki, ki so kakorkoli povezani s slovenskimi gorami (in teh je veliko) delili svoje »najljubše«. Kar tako, za zabavo, morda za navdih in zato, da pričnemo na enem mestu združevati ljudi dobre volje, poštenega srca in radostnega duha. Tiste, ki po turi radi spijejo Laško. Tiste, katerih karakter sooblikuje preživljanje časa v hribih in gorah.
ANŽE ČOKL
Alpinist. Alpinistični inštruktor. Smučar. Kolesar. Pilot jadralnega padala. Speedwinger. Potapljač. Snemalec. Fotograf. Govornik. Inženir. Podjetnik. In še bi lahko naštevali. 38-letni Ljubljančan je kot sam pravi predvsem večni avanturist. Po duši in srcu, od nekdaj in za vselej. Velik ljubitelj gora je kot otrok dobro desetletje treniral gimnastiko, športno pot pa nadaljeval v gorah. Plezati je začel pri šestnajstih, pri osemnajstih je postal alpinist, dve leti kasneje še alpinistični inštruktor. Fotoaparat in tudi kamera ga spremljata praktično na vsakem koraku. Leta 2006 je v razprodani Linhartovi dvorani Cankarjevega doma predstavil filmska prvenca – smučarski film Lovci na pršič in gorniško-raziskovalni film Kraljestvo oblakov. Pozneje sta sledila še Špaltna Ekspress (2009) in Aurora Polaris (2012). Upravičeno je zelo ponosen tudi na lani uspešno zaključeno rekonstrukcijo in oživitev najstarejšega hotela v Bohinju. Leta 1890 Hotel Markeš, danes butični Sunrose 7. Ker je zima pred vrati, pa dodajamo še en koristen namig v kontekstu informacij za varnejše gibanje v zasneženih gorah. “Obiščite spletni portal Snežak!”, vabi Anže, ki je z Jakom Orterjem lani spomladi zagnal tudi to pregledno stičišče za izmenjavo informacij o aktualnih snežnih razmerah,
Dihanje svežega zraka je …
Privilegij! Ko to počneš v gorah, pa še neizmerna sreča, občutek svobode in prešernega veselja.
Kateri je vaš najljubši letni čas?
Zagotovo dolga mrzla zima z debelo snežno odejo in veliko ledu.
Na kaj pomislite, ko zagledate Triglav?
Če je to v krogu hribovskih prijateljev, na preobljuden vrh Julijskih Alp, ki ga iz tega razloga rajši obiskujem pozimi, sicer pa kdaj tudi na račune, ki mi jih vsako jesen pošlje istoimenska zavarovalnica.
Se spominjate svoje prve ture?
Ni bila sicer povsem prva tura, je bila pa ena mojih prvih ledno-plezalskih tur po končani alpinistični šoli. Po koncu pouka sta me pred Bežigrajsko gimnazijo pobrala soplezalca in me odpeljala na ledeno mrzlo Jezersko. Po škripajočem in lesketajočem se snegu smo v hudem mrazu popoldan dostopili do Sinjega slapu. Nikoli ne bom pozabil “talerjev” - zaradi nizkih temperatur je led še posebej krušljiv in se lomijo veliki kosi ledu, velikanske polne lune, ki se je prikazala izza Babe in pa seveda sestopa, kjer smo “šli malo po svoje” in se v trdi temi spuščali čez previse na tankih vejah rušja. Do polnoči, ko smo se vrnili v Ljubljano, sem se ravno dobro odtajal. Izjemni spomini in odlične izkušnje!
Katera je vaša najljubša slovenska planinska destinacija?
Julijske Alpe - predel okrog Martuljka - Špikova skupina.
Katera je vaša najljubša slovenska planinska koča?
Zaradi žalostnega stanja naših planinskih koč in predvsem kulinarične ponudbe ter pogostih slabih izkušenj z neprimernim vedenjem obiskovalcev, koče obiščem vse bolj poredko. Če bi vendarle izpostavil dve, kjer sem vselej zadovoljen - predvsem na račun neizmerne energije in prijaznosti oskrbnikov-osebja, bi bili to Koča na Gozdu na Vršiču ter Koča na Kriških podih.
Kaj je na turi vedno v vašem nahrbtniku?
Fotoaparat. In znameniti gumijasti bonboni v obliki na hrbtu ležečih medvedkov. Najrajši imam zelene in rumene.
Kaj se najbolj prileže, ko osvojite vrh in kaj, ko je tura zaključena?
Na vrhu se najbolj prileže hrana in pijača z odličnimi razgledi v dobri družbi. Ob zaključku preobuvanje v moje najudobnejše crockse, še več hrane in pijače ter tuš!
S kom ste najraje v hribih?
V hribih sem največkrat s prijatelji-člani našega društva Freeapproved, ker se vselej dobro nasmejimo. Od zahtevnosti in tipa ture malce zavisi s kom grem v hribe, v vsakem primeru pa v hribe rad hodim v družbi in zelo, zelo redko sam.
Vas je v hribih kdaj strah in česa?
Ob alpinističnih začetkih pri 16. letih me je bilo najbolj strah samega sebe, ko sem se kdaj lotil česa, čemur nisem bil dorasel in kdaj verjetno iz nevednosti (prevzetnosti?) tvegal (pre)več. Po drugi strani pa mi zdaj, dve desetletji pozneje z dobrimi dva tisoč dnevi preživetimi v gorah, izkušnje predstavljajo solidno bazo. V steni me je najbolj strah slabe skale in padajočega kamenja, pozimi pa snežnih plazov. Na planinskih poteh čudakov, ki z neprimernim obnašanjem, neznanjem in pomankljivo opremo ogrožajo sebe in ostale okrog njih.
Česa v hribih nikoli ne počnete?
Nikoli ne pijem alkohola.
Kaj je za vas popoln dan in kako izgleda?
Zanesljiva snežna napoved kaže na obilico svežega snega. Dan za tem pa sonce, zelo nizke temperature in brezvetrje. Ne preveč zgodnje vstajanje, srečanje s prijatelji in vožnja polna smeha na turo, kjer se na izhodišču vsa snežna površina lesketa. Dolga in naporna tura s precej neznankami, kjer smo s prijatelji sami v objemu gora. Brez sleherne sledi predhodnikov gazimo navkreber večji del dneva in se ob nizkem zimskem soncu januarja, proti koncu dne, ko je v dolini že globoka senca, spustimo po vijolično ožarjenem pršiču v dolino. Vmes naredim nekaj še kar v redu fotografij. Kričimo od zadovoljstva in veselja, potem pa stresemo vase vso hrano, ki jo dobimo predse. Sneg se lahko smiselno zamenja z ledom, turne smuči/opremo pa z ledno plezalno opremo - za prav tako popoln dan.
Katera je vaša najljubša planinska pesem ali pesem, ki vas spominja na hribe?
Žal me glasba na hribe spomni bolj v slabem smislu - na nemir in razgrajanje v kočah, ko bi si v resnici želel odpočiti za turo prihodnjega dne.
Vaš (najljubši) planinski moto?
Nimam ga.
