Pes kot hribovski sopotnik
19 maj • Planinske vsebine
So skalnate površine primerne za pasje tačke ali je bolje, da skakljanje po meliščih prepustimo avtohtonim živalim gorskega sveta?
»Tjarampadadi, nobenih skrbi, srečo imaš na vrvici!« Vsi poznamo to pesem iz legendarnega slovenskega mladinskega filma. Pa zapisana misel iz refrena drži tudi v hribih? Smo s pasjimi hribovskimi sopotniki na višjih nadmorskih višinah zares lahko povsem brezskrbni? So bolj strmi nakloni za naše štirinožne prijatelje lahko prestrmi? So skalnate površine primerne za pasje tačke ali je bolje, da skakljanje po meliščih prepustimo avtohtonim živalim gorskega sveta?
Prihaja tisti del leta, ko bo v hribih vse več pohodnikov, tudi tistih, ki jih spremljajo psi. Med njimi so tudi številni novinci, ki si pred prvimi hribovskimi dogodivščinami s pasjim prijateljem zastavljajo takšna in drugačna vprašanja. Podobna tistim iz našega uvoda. Naloga lastnikov psov, tistih odgovornih, se ve, je povsem jasna – hoja v hribe mora biti varna za vse udeležence: za psa, njegovega lastnika, avtohtone živali ter vse hribolazce, ki jih lastnik s pasjim prijateljem sreča na poti. »Drži. Bistveno je, da imate vašega psa stoodstotno pod nadzorom. Da ga vseskozi spremljate, ste pozorni in v razmišljanju vedno korak pred njim. Torej, da sta prava partnerja,« nam pritrdi Janez Ves, doktor veterinarske medicine s kranjske veterinarske ambulante 4 tačke. Tudi sam je izkušen pohodnik, v hribih je največkrat prav s svojim vipetom. Pravi naslov, za nekaj vprašanj na temo »hribi in psi«, torej.
Ključna stvar na katero ne smemo pozabiti, ko se s psom odpravimo v hribe?
Ni odveč vedno znova poudariti: poskrbite za zadostne količine vode in hrane! Vedno preverite, če je na poti dovolj vode in če je primerna za pitje. Če o slednjem niste prepričani, jo seveda imejte s seboj. Prehranjevalni režim vašega psa pa naj na dan izleta ne bo prav nič drugačen kot sicer. Ustrezno zadovoljene osnovne potrebe so osnova za siceršnje primerno vedenje socializiranega psa v naravi, tudi v hribih.
Kako je z močeradi, ki jih srečujemo na poti. So za psa res lahko tako zelo nevarni?
Zelo nevarni, tudi usodni. Če pes močerada pregrizne, je potrebna hitra veterinarska pomoč. Kaj storiti v takšnih primerih? Psu z vodo izperemo gobček in ga karseda hitro odnesemo v dolino ter odpeljemo k veterinarju. Prav zaradi takšnih nevarnosti je še kako pomembno, da imamo psa vseskozi pod nadzorom. Če ga poznamo in smo v mislih vseskozi »korak pred njim« ne pride do nepredvidljivih situacij z močeradi, divjadjo, ne zaide nam na področje, kjer bi lahko prišlo do nesreč, poškodb.
Se pes v višjih legah sicer obnaša drugače kot v dolini?
Načeloma ne. Ampak, ni pravila, odvisno od posameznega psa pač. Bi pa v tem kontekstu še enkrat poudaril pomembnost odnosa, ki ga s psom gradimo že od malega in pa posledično naše sposobnosti predvidevanja obnašanja v različnih situacijah.
Pri kateri starosti pa je pes sposoben za hojo v hribe?
Ko je pes dorasel, je sposoben za hojo po bolj zahtevnih terenih. Manjše pasme pri sedmih do osmih mesecih, večje šele pri letu, letu in pol. Če so poti travnate in široke, pa lahko v ta svet postopoma in previdno »vpeljujemo« tudi mlajše pse. Zgornje starostne meje pa ni oziroma je, podobno kot pri ljudeh, odvisna od psiho-fizične kondicije.
Kaj pa sama podlaga?
Ljudje imamo kakovostno obutev, tako da za nas načeloma ni ovir. Psu pa bolj ustreza mehkejša (zemlja) in pa travnata podlaga. Skalnati tereni? Tako imenovana fiksna oziroma živa skala da, melišča pa za pse niso primerna. Do polurni krajši prehodi so še sprejemljivi, daljše izpostavljanje pa ni primerno.
Vaše mnenje o bivanju psov v planinskih kočah?
Da ali ne. Večna dilema. Sam mislim, da bi lahko našli neko kompromisno rešitev. Moj predlog: bivanje psov bi lahko dovolili v ločenih sobah, ob predhodni najavi in rezervaciji. Sicer pa razumem tudi Planinsko zvezo Slovenije in oskrbnike, ki morajo krmariti med različnimi stališči. Še največ bomo na dolgi rok lahko naredili sami lastniki živali. Z odnosom. Mnogi se še vedno neprimerno in egoistično obnašajo in tako slabo luč mečejo na vse. Ampak, ostajam optimist. Če današnje stanje primerjam s tistim pred desetimi leti, smo na dobri poti …
