Kdo so fantje in dekleta, ki skrbijo za najboljšo »telovadnico«?
21 junij • Planinske vsebine
»Najboljša telovadnica je hrib!« je slogan, ki ga najdete na čudovitih majicah dvanajste sezone našega gibanja Gremo v hribe. Se strinjamo? Absolutno.
»Najboljša telovadnica je hrib!« je slogan, ki ga najdete na čudovitih, majicah dvanajste sezone našega gibanja Gremo v hribe. Se strinjamo? Absolutno. Včasih pa se morda celo premalo zavedamo, da naše brezhibno urejene »telovadnice« niso nekaj samoumevnega …
Po zadnjih podatkih za nekaj več kot deset tisoč kilometrov planinskih poti v Sloveniji skrbi 820 markacistov in markacistk. No, slednjih je le 82, torej 10 odstotkov. Njihova povprečna starost je 55 let, v povprečju se s tem prostovoljnim delom v naravi začnejo ukvarjati pri 42 letih. Za osnovno vzdrževanje in označevanje planinskih poti z ročnim orodjem jih je usposobljenih 209, za zahtevnejše delo z motorno žago in drugim motornim orodjem 595, vodenje najzahtevnejših tehničnih akcij v visokogorju pa je v domeni elitne šestnajsterice.
Med njimi, vsi svoje delo opravljajo prostovoljno, je tudi Zdravko Bodlaj. Z izkušenim inštruktorjem, ki je tudi član Odbora za tehnična vprašanja v Komisiji za planinske poti pri Planinski zvezi Slovenije (PZS), smo se srečali po spomladanskem usposabljanju markacistov na Čavnu, ki ga je organiziralo Planinsko društvo Ajdovščina.
»Pred nekaj leti smo se na PZS odločili, da je programe usposabljanj markacistov potrebno prilagoditi in sicer glede na specifične potrebe na terenu. Če navedem primer. Tisti v Prekmurju ali pa na Dolenjskem ne potrebujejo znanj za delo z lesom in jeklenicami ter klini. Zato imamo vzpostavljene programe za markaciste kategorije A, B in C. Prvi pokrivajo osnovno vzdrževanje planinskih poti (nadelava poti, čiščenje, košnja trave in podrasti, odstranjevanje podrtega drevja, …). Tisti, ki se nato usposobijo za kategorijo B, delajo predvsem z lesom (ograje, bočne zaščite, …), njihovo delo pa že poteka na bolj zahtevnih terenih. Markacisti kategorije C pa delajo v visokogorju. Gre za delo z jeklenicami in klini, gibanje tam, z vso opremo in orodjem, je zelo zahtevno,« nam osnovno strukturo prijazno pojasni Zdravko, ki je kot inštruktor in markacist vsestransko aktiven po celi Sloveniji, največ pa seveda na področju domačega Planinskega društva Kamnik, ki skrbi za 120 kilometrov poti, večina teh je v visokogorju.
Pa bo letos, zaradi ostre zime (še) več dela? »Vsekakor. Več je skalnih podorov in zasutih poti. Društva smo kar precej obremenjena s sanacijami poti, tako da bo morda odpadla tudi kakšna načrtovana zvezna akcija,« napoveduje naš sogovornik in hkrati poudarja, da je sama prepoznavnost markacistov in njihovega dela z leti vse boljša.
»Planinci nas vse bolj cenijo, zavedajo se pomena našega dela. Res pa je, da so poti zadnja leta tudi bolj obremenjene (več planincev), dela je zato več. Ampak vse skupaj se odvija v pravo smer. Na društvenih, zvezni in državni ravni. Sem optimist! Tudi kar se tiče novih članov in članic v naših vrstah, saj se na področju promocije naše aktivnosti dobro dela,« še dodaja Zdravko Bodlaj, ki je markacist že več kot 20 let.
Bi se tudi vi želeli pridružiti markacistom? Seveda se vse skupaj prične s kategorijo A. Tečaj obsega 30 šolskih ur. Po uspešnem pisnem in praktičnem preizkusu znanja boste med drugim pregledovali in markirali poti, jih čistili z ročnim orodjem, montirali drogove z usmerjevalnimi tablami, opremljali vrhove z vpisnimi knjigami, menjavali žige …
Že po dveh letih dela boste lahko pristopili k usposabljanju za markacista kategorije B. Kam po več informacij? Na najbližje Planinsko društvo, spletno stran PZS, pa tudi v planinskih kočah vas bodo znali usmeriti na pravi naslov v vašem okolišu.
