MATEJ MEJOVŠEK

50-letnega Radovljičana tako ali drugače pozna praktično vsakdo, ki spremlja slovensko outdoor sceno. Beli vrhovi so ga pritegnili že zelo zgodaj, pa se je pridružil alpinistom. Kasneje se je bolj osredotočil na prosto plezanje in tekmovanja v športnem plezanju. Leta 1994 je bil tudi državni prvak. Nato se je zopet vrnil k alpinizmu, sodeloval je tudi s Tomažem Humarjem. Pa k smučanju v gorah. To je še danes, morda celo njegova največja strast. Je tudi navdušen gorski in gravel kolesar. Pa ustvarjalec. Predvsem grafični oblikovalec, a tuje mu ni niti snovanje scenarijev za prireditve in televizijske oglase. Pa fotograf. Morda ga poznate kot avtorja foto monografije Lastovičji let. Ogromno je potoval, med drugim je na konju prejahal severni del Mongolije in del Sibirije. Zadnja leta je tudi organizator dogodkov. Povezuje šport in turizem. Letos je med drugim uspešno organiziral prvi tekaški in gorniški festival Triglav Trail Run. »Odzivi udeležencev nam dajejo vedeti, da smo na pravi poti. Že naslednje leto bomo dodali še več vsebin. Kakšen koncert na predvečer tekov in morda še bolj pestro kulinarično ponudbo v outdoor vasi pred Slovenskim planinskim muzejem v Mojstrani,« napoveduje Matej in hkrati poudarja, da bodo ostali butični festival, na prvem mestu je odgovornost do narave. Prijave na »Triglav Trail Run«, »Triglav Lakes Run«, »Vrata Valley Run« in »Slovenian Alpine Museum tekaški izziv« 2022 so že odprte. Se vidimo predzadnji avgustovski vikend v Mojstrani?

Dihanje svežega zraka je …

Osnova. Bistvo vsega. Vsi skupaj smo pravzaprav lahko zelo veseli, da živimo v tako lepem okolju obdanem z belimi vrhovi in da je zrak še vedno čist.

Kateri je vaš najljubši letni čas?

Pomlad. Ko se narava prebuja, pobarva in vse cveti. Zelo, zelo blizu, če ne kar prav tam kot pomlad, pa je pri meni tudi zima. Predvsem zaradi smučanja v gorah.

Na kaj pomislite, ko zagledate Triglav?

Kot alpinist najprej pomislim na tri krušljive glave. Kot oblikovalec na element, ki je del najpomembnejših državnih simbolov in tudi številnih komercialnih projektov. Vsekakor pa najprej pomislim na čudovito področje kamor tako rad zahajam. Na področje osrednjih Julijskih Alp.

Se spominjate svoje prve ture?

Zelo dobro. S starši, takrat smo živeli v Velenju, smo se odpravili v eno najlepših alpskih ledeniških dolin v Evropi, v Logarsko dolino. Mimo slapu Rinka* smo se odpravili proti planinskemu domu na Okrešlju. Navdušen sem bil. To navdušenje nad gibanjem v hribih je pri meni  še vedno zelo močno. Prenašam ga tudi na moja otroka. Škofjeloško hribovje, pokljuški gozdovi in nižji del Karavank. To so naši priljubljeni poligoni. Vsa našteta področja so še kako primerna za socializacijo otrok v svet pohodništva. Gremo v hribe!

*Slap Rinka je eden najvišjih prosto padajočih slapov v Sloveniji. Od leta 1987 tudi naravni spomenik. Sicer pa je na Solčavskem okrog 100 slapov. Veliko jih je skritih in nedostopnih, kar nekaj pa je dovolj dostopnih in vrednih ogleda. Upravljalci Krajinskega parka Logarska dolina, ki je del zelene sheme slovenskega turizma, izpostavljajo Palenk in Rastovški slap ter Brložniške slapove. (op.p.)

Katera je vaša najljubša slovenska planinska destinacija?

Julijske Alpe. Slovenske in italijanske. Vzhodne in zahodne, torej.

Katera je vaša najljubša slovenska planinska koča?

Težko bi izbral, saj zelo redko prespim v kateri izmed koč. Pozimi uporabljam bivake, poleti pa največkrat prespim kar zunaj. Me je pa letos, ko smo bili z otroki na trekingu okrog Triglava navdušil Dom Valentina Staniča pod Triglavom. Ker je malce odmaknjen, pogledi na Triglav in Rjavino pa so od tam res lepi.

Kaj je na turi vedno v vašem nahrbtniku?

Poleg vse obvezne opreme je z menoj vedno tudi bivak vreča.

Kaj se najbolj prileže, ko osvojite vrh in kaj, ko je tura zaključena?

Na vrhu si obvezno privoščim vsaj deset minut razgledov in gorskega miru. Ko se vrnem domov, pa najprej topel tuš, šele nato vse ostalo (smeh, op.p.).

S kom ste najraje v hribih?

Zadnja leta z otroki, saj sta zrasla v prava pohodnika. Smo prav simpatična »banda«. Raziskujemo in se učimo drug od drugega.

Vas je v hribih kdaj strah in česa?

Seveda, če pomislim na moje bolj aktivno alpinistično obdobje, bi rekel, da je to nepredvidljivost. Gre za tisti pozitivni strah, ko se sprašuješ kaj te čaka za naslednjim vogalom. Bojim se tudi plazov, lani me je odnesel! Pred novo sezono, ta se je že pričela, je v meni tudi zaradi te izkušnje kar nekaj strahu.