V rubriki »Gora ni nora« bodo posamezniki, ki so kakor koli povezani s slovenskimi gorami (in teh je veliko) delili svoje »najljubše«. Kar tako, za zabavo, morda za navdih in zato, da pričnemo na enem mestu združevati ljudi dobre volje, poštenega srca in radostnega duha. Tiste, ki po turi radi spijejo Laško. Tiste, katerih karakter sooblikuje preživljanje časa v hribih in gorah.
JASMINA PEČOVNIK
Začenjamo z Malo svobodno Pehto. To sta Jasmina in Lila. Ljubiteljici hribov in gora, dobre družbe in prešernih razgledov. In z njimi, seveda, Laškega. Spoznali smo ju pred davnimi leti na enem od dogodkov #gremovhribe na Smrekovcu (mimogrede, tam se družimo tudi letos!). Obe izžarevata tisto nekaj »več«. Karizmo, moč ter hkrati nežnost in toplino. Gospodovalnost in predanost. Korošici najžlahtnejše sorte sta. Svoje zapise, vtise in izlete po slovenskem sredogorju in visokogorju delita v Facebook skupini Mlada svobodna Pehta. Oboževalcev imata z vsakim zapisom več. Njuna iskrenost je včasih boleča, a vedno tako pretanjeno hudomušna, da v srcu pusti toplino. Radovednežem omogočata vpogled tudi v njun vsakdan in težave, ki jih prinaša, zato so njuni zapisi malodane terapevtski. Ne olepšujeta, sta direktni in tega manjka, kajne?
Prva, ki se predstavi, je Jasmina. Njeno srce je veliko. Je medicinska sestra, ki dela v domu starejših. Stara je 40 let, poročena in mati dveh otrok. Najaktivnejši član družine, ki pa še vedno okreva po operaciji hrbtenice. Za dobrobit duha in okrevanje telesa počne kar ima najraje: hodi, kolesari in bere. Ko gresta z Lilo v hribe, je ona vlečni konj, medtem ko Lila sopiha in ves čas stoka. Druga drugi dopolnjujeta stavke in sanjata iste sanje. Ločuje ju le ena stvar: kolo. Jasmina kolesarjenje naravnost obožuje, Lila se ga izogiba kot hudič križa. Obožujeta zelenjavo in smutije. Za kilograme pa pravita, da kljub vsemu gibanju ostajajo, ker se ne moreta upreti čipsu in smokijem. Znani sta po tem, da planinske koče prevečkrat prideta brez denarnice in si tako nabirata dolgove. Iz tega je nastala že skoraj legenda. Denarnica ni njuna močna stran in je prevečkrat pogrešana v njunem planinskem nahrbtniku. A če ju zagledate, ne bojte se! Tisti dan boste težko srečali bolj simpatičen tandem, pa tudi nabrane dolgove vedno poravnata.
Dihanje svežega zraka je ...
Nuja zame. Prežene mi težke misli, glavobol ... Napolni mi pljuča in telo. Danes, po dežju, je bil zrak tako čist, da se mi je zdelo, da se ga lahko dotikam. Božal me je in mi šepetal.
Kateri je vaš najljubši letni čas?
Zima.
Čeprav s tem delam krivico pomladi, ki jo obožujem zaradi divje zelene barve, dehtečega zraka, ptičjega petja in fuzije cvetočih barv. In ker lahko pomladi končno spet sedem na kolo. Čeprav s tem delam krivico poletju, ki je zame še vedno sinonim sonca in svobode. Takrat sem z možgani na off, prepuščam se oblivanju vode in lenarjenju v senci.
Čeprav s tem delam krivico jeseni, ki me prevzema z žarečimi barvami macesnov in šumečim listjem pod nogami. S tistim občutkom, da se svet vrti počasneje in se iz gora umaknejo trume ljudi. Takrat jih imam zase.
Čeprav jim delam krivico, pa je kljub vsemu zima moja. Takrat, ko narava zaspi. Ko ljudje poniknejo v hiše in smo zunaj zgolj tisti, ki naravo obožujemo ne glede na vse. Všeč mi je občutek, ko me zebe v prste in se moja sapa barva. Všeč mi je, ko hodim in moje telo dviguje temperaturo v območje poletja. Všeč mi je sneg, veliko snega, ki pada okoli mene, moje noge pa gazijo v tisto tišino. Sončni vzhodi in zahodi imajo decemebra in januarja čisto posebno barvo. Močneje žarijo.
Na kaj pomislite, ko zagledate Triglav?
Na presežek. Na svobodo. Na moč.
Se spominjate svoje prve ture?
Domača Peca z bico (op. babica). Ona je (bila) moj mentor, moj gorski guru. Z njo sem osvojila domače vrhove in jo občudovala, ko je šla na Triglav pri 67. letih. Spomnim se kako je imela rešitev za vsako težavo: pomanjkanje energije so reševali koščki Milke, ožuljene noge počitek v mehki travi, pomanjkanje motivacije z mirnostjo in vedrino. Včasih sploh nismo vedeli, da premagujemo strmino ali da hodimo že tri ure, ker je imela na zalogi toliko zgodb, ki so nas držale v napetosti. Naprej nas je gnalo zavedanje, da če zmore ona, zmoremo tudi mi. Ja, vedno nas je bilo za celo četico.
Katera je vaša najljubša slovenska planinska destinacija?
Jezersko. Ker? Kdo bi vedel, kaj me je tam pritegnilo. Morda umaknjenost. Morda vršaci na dosegu. Morda skrite in pravljične poti. Morda modrina neba in zelena barva jezera. Morda ljudje, ki so kot mi, Korošci: kleni in trmasti, kompleksno preprosti.
Katera je vaša najljubša slovenska planinska koča?
Češka koča, ker je skrita v kotičku pod mogočnimi stenami. Ker ponuja odmik. Ker sem tam skoraj vedno sama. Ker se mi zdi, da sem se znašla v praljici, ko se vzpenjam do nje.
Kaj je na turi vedno v vašem nahrbtniku?
Voda, prva pomoč, rezervna oblačila in ploščica čokolade. Ob tem pa še mini torbica, ki prebiva znotraj nahrbtnika celo leto in v kateri je »ni da ni«: baterije, čelka, nožek, kompas, planinski dnevnik, robčki, krema za sončenje ...
Kaj se najbolj prileže, ko osvojite vrh in kaj, ko je tura zaključena?
Na vrhu sveža majica in pivo, kadar ga tovorim zraven. Čeprav meni ni lepšega kot hrana tam zgoraj. Ko se ozreš naokoli in vidiš kje si, takrat je sendvič tako dober kot nikdar v dolini. Ni vedno ravno na vrhu. Včasih moraš dobiti energijo že na poti navzgor, včasih pa na turi povsem pozabiš na hrano in zgolj hodiš in hodiš. Takrat ob koncu hrepenim po pivu, kavi in bosih nogah.
S kom ste najraje v hribih?
Sama s sabo.
Z Lilo in Renato.
Z možem in otrokoma.
Odvisno od tega kam grem.
Vas je v hribih kdaj strah in česa?
Edino medveda. Četudi tja visoko gor ne more. Drugače pustim strah doma. Me pa velikokrat stiska kasneje, ko pomislim, kje sem lezla. Na licu mesta si strahu ne dovolim. Ga pa včasih kljub temu čutim, ko se plazi v moje drobovje in mi govori: Previdna bodi. Doma te čakajo. Takrat se ustavim in premislim ali je še vredno naprej.
Česa v hribih nikoli ne počnete?
Ne smetim. Za mano ne ostane niti košček. Tisto, kar sem prinesla gor, odnesem tudi dol.
Kaj je za vas popoln dan in kako izgleda?
Popoln dan? Hmm, včasih je dovolj že to, da sem sama doma, s knjigo v roki, na balkonu, kjer me božajo sončni žarki. Marsikateri popoln dan pa je že za mano. Mednje prištevam tudi lanske štiri, ko sva z možem kolesarila iz Škofje Loke preko Soriške planine in Pokljuke do Mojstrane, spala sva na planinskih kočah in kmečkih turizmih. Včasih se mi zdi, da še danes črpam energijo iz spominov na tiste dni. In popoln dan, ki ga še nisem doživela? Sanjam, da bi se prebudila na bivaku; z dišečo kavo v roki bi opazovala prebujanje sonca, si oprtala nahrbtnik in ves dan hodila preko skal in gorskih travnikov do naslednje koče ali bivaka.
Katera je vaša najljubša planinska pesem ali pesem, ki vas spominja na hribe?
Greva gor v hribe.
Vaš najljubši (planinski) moto?
Vdihni, izdihni , gremo! Dogodivščina je pred vrati!
Jasmina je z vprašanji izzvala, seveda, Lilo. Spremljajte nas, kajti kmalu se nam bo predstavila tudi druga polovica tandema Mala svobodna Pehta.