V rubriki »Gora ni nora« bodo posamezniki, ki so kakor koli povezani s slovenskimi gorami (in teh je veliko) delili svoje »najljubše«. Kar tako, za zabavo, morda za navdih in zato, da pričnemo na enem mestu združevati ljudi dobre volje, poštenega srca in radostnega duha. Tiste, ki po turi radi spijejo Laško. Tiste, katerih karakter sooblikuje preživljanje časa v hribih in gorah.
DAMIJAN KOČAR
Kamničan, novembra bo dopolnil 47 let, je s hribi in gorami povezan že od osnovnošolskih let. Domačemu alpinističnemu odseku se je pridružil že pri petnajstih letih. V zadnjih tridesetih letih je v gorah, kot pravi sam, spisal številne čudovite zgodbe, kar je bistvo vsega. Domače Alpe. Dolomiti. Severna in Južna Ameriko, Himalaja in še bi lahko naštevali. Med drugimi je plezal tudi z mednarodno prepoznavnima someščanoma Tomažem Humarjem in Markom Prezljem, pa Primorcem Slavcem Svetličičem na primer. Zelo rad se spominja tudi zgodb, ki jih je v gorah spisal in jih še piše s kolegi z domačega odseka. Damijan je alpinist, gorski reševalec, inštruktor gorskega reševanja, reševalec letalec in gorski vodnik. Ko ga »piči« se prelevi v zagrizenega gorskega kolesarja ali pa surferja. V mladosti je športno kilometrino nabiral tudi kot smučarski tekač in atlet. Zadnje leto (zaradi poškodbe rame) uživa predvsem v teniških partijah s pogledom na domače Alpe, že sedmo leto pa vodi tudi priljubljeni gostinski lokal v središču Kamnika. Ta, Pod gradom se imenuje, se ponaša s prestižnim priznanjem Pivovarne Laško - pivovarjev pečat odličnosti. Če Damijana torej ne boste srečali v hribih, ga za rokav pocukajte na prijetni terasi lokala pod kamniškim Malim gradom. Morda pa vam zaupa kakšno hribovsko zgodbo …
Dihanje svežega zraka je …
… zame tisti občutek, ki do izraza pride v hribih in gorah. Lahko ga prikličem. Pomlad, narava se prebuja. Pred vstopom v steno sem. Že zgodaj zjutraj se naužijem neprecenljive svobode. Super občutek, ki te napolni in ponese...
Kateri je vaš najljubši letni čas?
Z dobro zimo se težko kosa tudi poletje. Ne morem pozabiti izjemne, res prave zime, leta 1996. Škripanje snega, ledeni slapovi. Čudovite razmere! Prava zima, torej.
Na kaj pomislite, ko zagledate Triglav?
Na najstniška leta, ko sem tam plezal že kar težke smeri. Lepi časi.
Se spominjate svoje prve ture?
Zagotovo je bilo v domačih hribih nad Kamnikom, se pa ne spomnim kdaj in kje, saj smo z družino ogromno hodili v hribe in kmalu sem začel tudi plezati. Se pa zelo dobro spominjam prvega vzpona na Triglav. Po pešpoti, seveda. Star sem bil devet let. Še v zgodnjih osnovnošolskih letih sem spoznaval tudi italijanske Dolomite, pri dvanajstih sem bil na avstrijskem Grossglocknerju, …
Katera je vaša najljubša slovenska planinska destinacija?
Kamniško – Savinjske Alpe. Povsod je lepo, doma je najlepše.
Katera je vaša najljubša slovenska planinska koča?
Tisti na Kamniškem in Kokrškem sedlu si delita prvo mesto na moji lestvici vseh časov. Je pa dejstvo, da je ogromno odvisno od oskrbnika. Še tako lepa lokacija ali razgledi ne pomagajo, če na čelu ni pravi človek, ki čuti hribe in gore. Prijaznost šteje, to vemo vsi, ki se ukvarjamo s storitveno dejavnostjo.
Kaj je na turi vedno v vašem nahrbtniku?
Sam v hribe nikoli ne odidem brez bivak vreče za dve osebi. Z menoj je seveda tudi vsa ostala potrebna planinska oprema. Odgovornost do sebe in drugih je na prvem mestu.
Kaj se najbolj prileže, ko osvojite vrh in kaj, ko je tura zaključena?
Na vrhu kakšen požirek vode. Pa uživanje v dihanju svežega zraka o katerem ste me spraševali na začetku. Prileže se tudi krajša analiza vzpona, podoživetje občutkov. V dolini pa najbolj prija debata in poglobljena analiza ob hladnem pivu (smeh, op.p.)
S kom ste najraje v hribih?
Dobra družba je najpomembnejša sestavina dobrega vzpona. Predvsem, ko govorimo o alpinizmu. Plezal sem in plezam s prijatelji in kolegi, ki jim 100 % zaupam. Komunikacija poteka samo »prek vrvi«. Ko potegneš vrv, ti je takoj jasno kaj je storil soplezalec. Brez povišanih tonov, ki so lahko le posledica nezaupanja. V hribih sem zato, da se sprostim in odpočijem.
Vas je v hribih kdaj strah in česa?
Seveda. V smislu spoštovanja do hribov, gore, smeri. Ampak sam stres zaradi strahu je potrebno obvladovati. Ko je na primer potrebno prečenje nevarnega odseka, se je potrebno zbrati in ustrezno odreagirati. Tam prostora za strah ni.
Česa v hribih nikoli ne počnete?
Ne vpijem in ne kričim. Tega ne prenesem. V hribe se odpravim zaradi miru. Srečaš gamsa, srečaš kozoroga, to je to.
Kaj je za vas popoln dan in kako izgleda?
Kot sem že povedal je najpomembnejša sestavina dobrega vzpona dobra družba. To je osnova za lahkoten, varen, lep vzpon in sestop oziroma kot pravite popoln dan. Pa naj bo to v hribih ali kjerkoli drugje.
Katera je vaša najljubša planinska pesem ali pesem, ki vas spominja na hribe?
»Veselo v Kamnik in urno naprej, v prelepe planine odhajam, juhej, …« Tale naša kamniška »himna«, le kaj drugega bi mi v tem kontekstu lahko padlo na pamet (smeh, op.p.)
Vaš (najljubši) planinski moto?
»Gremo?« Pa pejmo!« In smo šli. Življenje s hribi. Spontanost, neobremenjenost, entuziazem …
