STARA FUŽINA
Stara Fužina je tipična alpska vas z ohranjenimi starimi kmečkimi domovi. Naselbina je obstajala že v predrimski dobi. Med znamenitostmi so Zoisova graščina, Hudičev most s koriti Mostnice, nutnica pri Joštu, Andrejčeva žaga in mlin, stara sirarna, ki je preurejena v Planšarski muzej, cerkev sv. Pavla, Mihovčeva gostilna z lajno iz Česke, morenski lok z Bundrovim in Fužinskim kamnom, rake za pogon mlinov in kovačij in drugo.

Predlog za izlet


Starejša Gorenjka je pred hišo na sončku razpletala nekaj zavozlanega, ko sta Metoda in Zlatko stopicljala po ulicah Stare Fužine. Na Metodino pobudo sta šla tokrat raziskati, kaj lepega skriva mestece pod Vogarjem in njega okolica. Brez da se povzpneta na hrib. Nekam lenobno sta se namreč počutila. A vseeno sta si želela vsega lepega, kar izlet v naravo lahko ponudi. 

Pričakovala sta kaj več snega. Le za vzorec ga je bilo. Še to komaj. Ko sta omenila ženici, jima je le zatopljeno zabrundala: "Kar naj ga imajo na Voglu in gori drugod po hribih, za kure in stare babe je bolje, da ga v dolini ni". Kozel se je od smeha še nekaj časa valjal po tleh, medtem ko je sovica ohranila nekaj dostojanstva, modro prikimala ter sočustvovala z gospo in njenimi zapletenimi nitmi. 

Bilo je popolno brezveterje, 6 stopinj Celzija je meril termometer. Na soncu krepko več. Osamljene klopice so vabile k sončenju in na prav vsaki sta posedela, se grela in prijateljsko klepetala. Še kregati se jima tisti dan ni ljubilo. Med sprehodom sta od navdušenja vzdihovala in čuječe opazovala vse, kar jima je prekrižalo pot in je ujel njun pogled. Telohov popek. Originalne putke, takšne, ki še zobajo gliste. Pri njih sta se seveda zadržala nekoliko dlje, saj so si z Metodo izmenjale recepte. Naša sovica, saj se še spomnite, ima za zajtrk najraje kisle gliste. To je bilo kokodakanja in skovikanja! Še Zlatku so se pocedile sline, ko si je Metodica zapisovala nasvete, kako gliste za zajtrk ozaljšati z medom in komaj ga je zadržala, da se ni polotil panja, na katerega sta naletela dalje ob njuni poti. Prav nenavaden je bil tale čebelast dom. Na zanikrni mali prikolici, pred njim pa je visela nagrobna sveča. Čebele so veselo brenčale okoli njega in silile skozi režo. Metodi tista sveča ni bila všeč, začela je skovikati o duhovih in komaj prepričala Zlatka, da sta jo ucvrla proč. 

Pot sta nadaljevala do Hudičevega mosta. Tega je dal zgraditi baron Žiga Zois  nad 20 m globoko sotesko Koritnice v sredini 18. stoletja. Za potrebe dovoza železove rude in oglja iz okoliških hribov, je Metoda poučila Zlatka. Sprehodila sta se tudi do Koritniškega slapu, ki pada približno 6 km od omenjenega mosta. A to je že del druge zgodbe.

Domov sta se vračala v tišini. Polna vtisov in lepega sta vsak pri sebi premlevala, kako malo je res potrebno, da začutita v sebi dobroto in lepoto življenja. Da ni treba na hrib, da se ni potrebno pehati, da cilj prav zares ni pomemben. Da je pot tista, ki šteje. In če znamo na poti odpreti oči, predvsem pa srce, je lahko preprosto vandranje v naravi tisto, kar pobarva in osmisli življenje. V majhnih stvareh se skriva veličina. Ko sta se razšla, sta si le pomižiknila. Včasih besede niso potrebne. Saj veste, v naravi najdete povezanost. ;)

Deli članek na družbenih omrežjih

Bohinj Stara Fužina

PRIPOROČAMO ŠE