Na Storžič se je prvič povzpela pred desetimi leti. Takrat jih je štela 25. Na pot se je odpravila sama, brez večjih izkušenj v visokogorju, vendar s tisto pravo mero odgovornosti, radovednosti, odločnosti. Neskončno svobodna. Danes jo doma čakata dva otroka. In mož. Dnevi letijo mimo v lovljenju nečesa, razpeti med službo, vrtcem in domom. Na gore gleda drugače. Postale so ji precej bolj nedosegljive. Zato jo je ideja, da se eno sredo namesto v službo raje zapelje pod Storžič, prežemala z adrenalinom in nepopisnim navdušenjem.
Če jo mora na običajno jutro mož zbujati skoraj, kot pravijo, »z lopato po glavi«, je v sredo budilko prehitela sama od sebe. Še v trdi temi se je odpravila od doma. Čeprav so jo otroci do danes že naučili, da je preveč optimizma skrajno škodljiva zadeva in naj se raje drži realnih načrtov, je v nahrbtnik vseeno pospravila tudi dereze in dodaten sendvič. V planu je bil namreč vzpon le do planinskega doma na Kališču (1534 m). A je kljub temu čez nekaj ur ponosno stala na vrhu dvatisočaka.
Pa naj še kdo reče, da je optimizma in dobre volje kdaj lahko preveč!! Metoda
V Mačah nad Preddvorom je parkirala avto in zagrizla navkreber. Z lastnim tempom in mislimi na paši. Čez obvezne korenine in temen gozd, ki pa se je z vsakim korakom spreminjal v svetlejšega, bolj zasneženega, dokler se ni odprl pogled na planinsko kočo Kališče. V mislih je pohod že zaključila. En sendvič in topel čaj na sončni terasi, nato pa nazaj dol. Ko je naletela na majhno skupinico štirih planincev. Borut, Tanja, Irma in Andreja so jo brez pomisleka povabili, da jim pridruži na poti do vrha Storžiča in ponudili so ji celo dodaten cepin. Ne ravno prepričana jim je obljubila, da jih najverjetneje ujame.
Po malici in počitku na Kališču, jo je nenadoma prešinila ideja, da bo tak spontan razplet izleta zanjo pravzaprav resnično največja pustolovščina zadnjih nekaj let! V diru se je pognala za planinci in jih ujela na prvi tretjini Storžiča. Skupaj so nadaljevali pot. Vsak je s svojim cepinom varoval lasten korak na trenutke izpostavljeni poti, dokler ni nekdo spredaj iznenada naznanil vrh. Vrh! Vsak s svojim razlogom neizmernega ponosa so se sprehodili do križa, si čestitali, se slikali, občudovali sosednje vrhove in se veselili majhne zmage. To je to! To je tisto, kar da našemu vsakdanjiku dodaten smisel in veselje. Kot tudi tiho nestrpno pričakovanje nove zmage.
Tule si lahko ogledate, kako je njena dogodivščina izgledala v gibljivi sliki.
Hvala Neja, da si z nami delila svojo zgodbo! Upamo, da bo navdihnila še koga, da pisarno zamenja za hribe.
