Kosovelje
Kras je krasen. Res je. Nekaj je na njem, da kljub temu, da ne slovi po premagovanju znatnih višinskih razlik, vleče k sebi, čara in očara vsakogar, ki si upa prisluhniti zgodbam skale, šepetu ruja in liriki vetra.
Z rujem ozaljšane stezice
Izbrali smo petek, kar se nam je zdelo sila imenitno. Predčasni pobeg izza računalnika na delovni dan, tisti dan, ko so naše glave navadno (pre)polne in … zakaj ne bi vikend razkošja pričeli že prej? Brž, ko smo zapustili avtocesto, je kraška pokrajina pričela buriti našo domišljijo, kri je zabrbotala in srce se je topilo. Do Pliskovice smo se prepuščali zapeljevanju pokrajine in nič se nismo razburjali, ko smo kar nekajkrat »preračunavali« pot. Urejeno parkirišče smo našli v bližini Hostla Kras. Rabili smo kavo. Kalibracijo možganov in medsebojno sinhronizacijo. Uspešno. Ter krenili na Pliskino pot. V hostlu so nas opremili z vsemi potrebnimi informacijami, brošuro z zemljevidom poti in smo šli.
Pot je opremljena s skrajno zanimivimi informativnimi tablami in še bolj zanimivimi "markacijami". V dolžino meri slabih 7 kilometrov, s postanki pa jo je mogoče prehoditi v dveh urah. Vse o poti najdete tule, mi vam lahko povemo le, da je pot PREčudovita, epska in v tem času odeta v najlepšo plejado jesenskih barv. Občutek svobode in lepote prežemata duha, ko stopaš po ostri prvobitnosti Krasa njegovih raznolikih oblik, ki se v jesenski preobleki mehčajo v čudoviti red melanholije. Oh, kako nam je srce igralo in duša predla. Vse težave so se zdele neznatne in pogled na življenje po opravljeni turi in klepetu, ki ga spremlja, je vedno drugačen. Lepši. Razumnejši. Lahkotnejši.
Svojevrstne "markacije" nas spremljajo na celotni Pliskini poti
Čebelnjak ob poti kljubuje zobu časa
Ostanki tradicionalnega smolarjenja
"Pastirice" v pastirski hiški
Mimo barvitih vinogradov
Ostanki zgodovine
Navdušeni nad prikupnostjo notranjega kraškega dvorišča mladinskega hotela Pliskovica, dobrosrčnostjo in prijaznostjo osebja, smo pot zaključili tam, kjer smo jo začeli. Le kavo nadomestili z Zlatorogom, ki smo ga bratsko razdelili in nazdravili življenju!
Hostel Kras, Pliskavica
Dan je šel h koncu, želodčki so zahtevali svoje. Lepše rešitve kot obisk osmice pod kostanji na kmetiji Kosmina si nismo mogli zamisliti. Izjemno. Svet je bil rešen. Še si bomo privoščili predčasne vikende in še gremo (tudi) na Kras. Ker je krasen!
Pa še to: naslednjič gredo kratkohlačniki z nami že zato, da bodo prešteli vse simpatične pliske na poti, da sladkih štrukljev za motivacijo na osmici ne omenjamo.
Pa še to: naslednjič gredo kratkohlačniki z nami že zato, da bodo prešteli vse simpatične pliske na poti, da sladkih štrukljev za motivacijo na osmici ne omenjamo.
Še pridemo
