Tomo Česen: ne iščite bližnjic!

Slovenski alpinizem je edina športna disciplina, v kateri Slovenci že več kot 40 let krojijo svetovni vrh. Tomo Česen, rojen leta 1959 v Kranju, pa je eden tistih, ki je slovenski alpinizem zapisal visoko, tako visoko, kot ga takrat ni še nihče poprej. V svoji relativno kratki alpinistični karieri je stal na vrhu malo časa, a dovolj dolgo, da so se njegova dejanja prelila v dediščino človeštva. 

Tomo za svoj največji dosežek šteje to, da je na višini 8.300 m, sam, po tem, ko sta s Borutom Bergantom osvojila 8505 m visok Jalung Kang, po tem, ko je Čita nekaj metrov pod vrhom vzela Himalaja, na minus štirideset stopinj, preživel noč v bivaku. Tako blizu smrti se je zavedel, kako pomemben je vsak trenutek v življenju. 


S Tomom smo se pogovarjali o tem, kako se spominja svojih dosežkov, o tem, kaj ga osrečuje in navdušuje danes, kaj svetuje mladim in vsem tistim zaljubljenim v gore ter kam priporoča, naj zaide družina in kam dobro izkušeni hribovec. 

Tomo, kdaj si začutil »klic gora«?

Vsega je, pravzaprav, kriva učiteljica biologije. V osnovni šoli smo imeli zagnano učiteljico, ki je vodila tudi planinski krožek. Kot »prfoksa« biologije mi ni bila najbolj pri srcu, a za vikend nas je vedno vlačila po bregih. Tako sem prišel v stik s hribi. V srednji šoli sem začel resneje. Prvi dve leti je bilo vse skupaj bolj »cinca marinca«, ko še nisem vedel, če mi je to res všeč ali ne. Po prvi odpravi 1979 pa se mi je zazdelo: »Ja, to je pa TO, to je nekaj zame«. 

Danes veljaš za nesporno legendo slovenskega kot tudi svetovnega alpinizma. Tvoji plezalni in alpinistični začetki segajo v leto 1975. Kaj te je gnalo v svet navpičnice, v svet ekstremizma?

Že takrat in še danes me v svet navpičnice žene ljubezen in navdušenje po raznovrstnosti gibanja, ki ga hribi, gore in skale omogočajo. Nikoli nisem iskal nekih globokih in filozofskih vzgibov, zakaj je temu tako. Enostavno me privlačijo možnosti, ki jih ta svet ponuja. Sicer pa želja po avanturi, iskanje samega sebe ter preizkušanje lastnih sposobnosti. To slednje je sicer prišlo nekoliko kasneje. Ko sem bil še mulc, itak nisem vedel, za kaj gre. 

Šele z leti v gorah in skali, me je pričel »matrati firbec«, kako je, če si popolnoma sam. Da vidim in spoznam, kako je, če se lahko zaneseš izključno in samo nase. Ko si z nekom v navezi ali če nas je več, imaš v podzavesti vedno, da se lahko zaneseš še na tistega drugega. Čeprav se tega pravzaprav niti ne zavedaš, prelagaš odgovornost na nekoga drugega v smislu, »če meni ne bo šlo, bo šlo pa njemu«. A on si misli enako. In takrat, ko je potrebno dati vse od sebe, to ni uredu. Zato sem prišel do tega, da če sem se tega sposoben naučiti, iz sebe iztisniti maksimum, potem bom to lahko naredil tudi v navezi z drugim. Sicer maksimum ni možen. 

To je tisto, kar me je gnalo, da sem premikal svoje meje višje in višje. Danes pa, priznam, na nekatere svoje podvige gledam kot na norost.


 
In ko sva ravno pri norosti … Si eden pionirjev slovenske in svetovne športno-plezalne scene. Premikal si meje. Leta 1994 si soliral 26 m dolgo smer Ženska za nagrado težavnosti 8a. Za to je potrebna izjemna fizična in predvsem psihična pripravljenost. Kako si treniral in kako danes vidiš/občutiš ta svoj podvig?

Z vsako časovno distanco človek gleda stvari v preteklosti nekoliko drugače. V trenutku, ko nekaj počneš, pa se ti to zdi normalno in nič kaj noro. Ko danes gledam nazaj, pa si mislim »matr, pa sej to je res prtegnen«. Ampak … takrat sem bil milijon procentov prepričan vase. Na to sem se pripravljal približno tri leta in v tem času opravil še številne druge solo vzpone, od 6b do vključno 7c težavnosti. Na sto njih. Zadnje pol leta pa sem intenzivno posvetil Ženski za nagrado. Z mano je bil vedno Luka Zaplotnik (srednji sin legendarnega Nejca Zalotnika, op. avt.) in on je vedel za mojo željo, namero. Vedno, ko sva šla v plezališče, sem vsakič brez izjeme ponovil enako rutino. Iste tri ali štiri smeri za ogrevanje. Potem pa sem plezal »Žensko za nagrado« z varovanjem od zgoraj, t.i. »top rope«, a brez kompletov, da nisem kvaril dinamike gibov z vpenjanjem, ki ga pri solo vzponu pač ni. Luka je po sosednji smeri splezal do štanta smeri in mi napeljal plezalno vrv. Še danes se spomnim vse gibe na ključni mestih. Za 7 minut užitka sem delal 3 leta. (smeh)

Bil si pred časom. Preplezal si skoraj vse, kar se je preplezati dalo. Kaj te je gnalo? Od kod toliko motivacije in kaj te navdušuje danes po vsem tem, ko si v gorah pustil toliko sledi in takšne pečate?

Motivacija ostaja enaka. Le nimam več želja po premikanju mej, saj sem za to že prestar. Vsak se mora zavedati, kdaj mu začne potekati rok uporabnosti. Sposobnostim in letom primerno se moraš obnašati. Človek ni iz železa. Saj bi umrl, če bi se želel danes kosati s tem, kar sem premagoval včasih. Če bi se danes primerjal z nekom, ki je star 30 let in v polni kondiciji … to ni uredu. Če primerjam svojo današnjo kondicijo s tisto včasih, lahko rečem, da sem danes na 20 %.

Jaz sem začel plezati zato, ker mi je bilo to všeč ravno tako, kot mi je všeč še danes. A ker sem začel premikati meje, ker sem želel vedno več, sem padel v nek, jaz mu rečem, čarobni krog. Če sem želel to početi, sem potreboval denar. Zato sem začel premišljevati o tem, kako do njega. Tu padeš v ta krog: plezanje – mediji – sponzorji – slava. V ta krog težko prideš, a ko si v njem, kljub temu, če ti ni všeč, iz njega težko izstopiš. Rabiš denar, da lahko počneš, kar si želiš in v zameno za to moraš opozarjati na to, da obstajaš. Bil sem tam in naredil sem to. O vsem moraš poročati, četudi mi to nikoli ni bilo všeč. Začneš igrati to igro. In navzven, slej ko prej izpade za mnoge moteče. Že takrat sem imel sponzorje, opremljevalce. Za večje odprave pa brez Planinske zveze Slovenije ne bi bilo nič. Na koncu pa vseeno spoznaš, da se je iti to igro zelo nevarno. Ne moreš enostavno izstopiti. Tisti, ki vlagajo vate, si želijo več in več in vedno novih zgodb, kar te lahko na koncu stane tudi življenja. Ko sem se vsega tega začel zavedati (to je bilo že med Jannujem in Lotsejem), sem imel počasi zadosti. Ko sem vrnil s težke odprave, so me takoj začeli spraševati »What is your next project?«. Kot da bi hodil v trgovino po kilogram kruha! Po tem bi sicer lahko še vedno igral vlogo tega sponzorskega »manekena«, a bilo je dovolj. 

Ko se začne o nečem govoriti znova in znova in še in še, potem, se jaz rad pošalim, lahko postane nevarna tudi severna stena Šmarne gore. Mediji namreč začnejo producirati novice o tem, da je neka stvar, hrib, stena, nek velik problem. Na koncu, če dovolj dolgo ponavljaš, ti pač vsi verjamejo, predvsem zato, ker to ni merljiv šport. 

Zato sem se jaz takrat odločil,  da tega ne bom več počel. Ne morem početi nekaj, za kar sam vem, da je »nakladancija«. Videl sem, da je premalo denarja, da bom jaz »guncal afne« in s tem na kocko postavljal svoje življenje. Takrat sem se začel ukvarjati s športnim plezanjem in postavil tekmovalni sistem mednarodne športnoplezalne zveze. 

Moj odnos do hribov je povsem enak kot včasih, če ne še boljši. Zato, ker ne čutim nobenih pritiskov. 



Tvoja knjiga SAM se zaključi: »Pomembno je, da se bom imel česa spominjati … Spomin na hrepenenje, negotovost, veter, mrzle noči, belo snežno reko, spomin na strah. Želel bi ga z nekom deliti.« Kako danes doživljaš to, kar si zapisal pred leti in kaj si s tem mislil? 

Nekdo, ki tega ni doživel, enostavno ne more razumeti. S kom bi si želel deliti, pa ne morem. Meni je pomembno, da se lahko po koncu dneva nečesa spomnim. Nisem pa človek, ki bi še danes govoril o tem, kaj sem dosegel pred leti in leti. Pa koga to briga?! Pomembno mi je, da imam nekaj, česar se lahko spominjam. A tega spomina ne morem z nikomer deliti. 

Kako treniraš in skrbiš za svojo telesno pripravljenost danes?

Danes sem še vedno aktiven kot sem bil pred leti. Spremenila se je le intenziviteta. Za težke smeri danes nimam več motivacije, sicer pa vse počnem enako kot prej. Gibanje je za mene najpomembnejše. 

Predvsem pa mi je ta svet tako všeč, da danes počnem enako, kot sem počel pred leti. Le da sem bil takrat omejen. Z avtomobili. Opremo. S hribi sem zasvojen. Še danes sem v hribih kot otrok. In poznam samo še enega takšnega otroka. To je Andrej Štremfelj. Ko se midva dobiva, srečava … (smeh)

Toliko je že zapisanega o tebi. Kako bi se opisal ti in kaj bi Tomo danes svetoval 20-letnemu Tomu?

Kakšne stvari bi morda spremenil, kaj veliko pa ne. V osnovni šoli so me zastrupili s hribi in to je to. Ko sem bil star 12 let sem šel na Grintovec. Pa nisem imel pojma. Samo zdelo se mi je, da bi tja gor lahko prišel. In sem šel. Mladini in vsem, ki se odpravljajo v hribe, gore bi svetoval: Ne iščite bližnjic! Tega v hribih ni. Naj ne bodo nestrpni. V tem okolju potrebuješ toliko in toliko izkušenj, šele potem zares zoriš. Vsi, vse in kar naenkrat, to v hribih ne gre. Potrpežljivost. 



Katero je tvoje najlepše gorsko doživetje, tisto, ki ti je pustilo najmočnejše vtise?

Najlepši hribi so mi Dolomiti. Tam se res počutim odlično. Pokrajina mi je blazno lepa in danes poskušam nadoknaditi za vsa leta nazaj, ko ni bilo toliko možnosti za obisk.

Kam bi priporočal, da se odpravil družina, kam dobro pripravljen planinec?

Planina Pecol. Ker ni preveč ljudi. Za malce starejše in izkušenejše starše z otroki pa Špik Hude police. Vse polno kozorogov.  Primerno za otroke od približne starosti 10 let dalje. A obvezna je dobra čelada! Široka pot. Dobra čelada.  
Za dobro pripravljene planince pa priporočam Martuljško skupino Julijskih Alp in Zahodne Julijce. Tam je skala fenomenalna. 

Tvoj najljubši vrh Kraljestva Zlatoroga?

Mali Oltar. 

Kako poskrbiš za regeneracijo po daljših turah?

Midva z Dragico (ženo, op. avt.) imava pivo vedno kar v avtu. Ko prideva s ture, spijeva eno Laško. ENO Laško. Ni ga boljšega, kot eno pivo po sestopu. Ne poznam boljše pijače. Kako dobro je bilo in kako dobro je, ko daš dol čevlje, veš samo, če imaš v roki Laško.

Deli članek na družbenih omrežjih

PRIPOROČAMO ŠE

Ostale pisarije
Dnevi Aljaževega stolpa v dolini
05. oktober 2018
Ostale pisarije
Laško Zlatorog torta
01. september 2018
Poročilo
POSLOVILI SMO SE OD DEVETE SEZONE!
27. avgust 2018
Zlatko raziskuje
Ženski odklop nad 16. vršiškim ovinkom
30. julij 2018
Ostale pisarije
Film: V kraljestvu zlatoroga
17. julij 2018
Zlatko raziskuje
IZLET: V deželi kozorogov in svizcev
12. julij 2018
Poročilo
Gremo na Menino planino!
22. maj 2018
Ostale pisarije
Kratkočasenje na poti
17. maj 2018
Ostale pisarije
Priporočila za hojo v hribe
17. maj 2018
Poročilo
V soboto gremo na Nanos
15. maj 2018
Ostale pisarije
Nasveti za varno planinarenje
29. april 2018
Ostale pisarije
Sodeluj v sezoni 2018
13. april 2018
Ostale pisarije
Varnost na zelo zahtevnih planinskih poteh
10. april 2018
Ostale pisarije
Zlatorog na Triglavu
10. april 2018
Ostale pisarije
​Prva pomoč v gorah pozimi | PODHLADITVE
05. januar 2018
Ostale pisarije
​Novi sneg + veter = kloža!
13. december 2017
Ostale pisarije
Snežni plaz
03. december 2017
Ostale pisarije
Zlatorog na Triglavu
28. september 2017
Ostale pisarije
VSI NA ŠMOHOR!
17. avgust 2017
Ostale pisarije
Orientiranje po soncu
07. avgust 2017
Zlatko raziskuje
Po sledeh pastirskih škratov
21. julij 2017
Ostale pisarije
S kolesom na Vogar
20. junij 2017
Zlatko raziskuje
Frischaufov dom na Okrešlju
26. maj 2017
Ostale pisarije
Legendarna mariborska sobota
23. maj 2017
Ostale pisarije
Gremo na Slavnik!
16. maj 2017
Ostale pisarije
Gremo v hribe 2017
24. marec 2017
Ostale pisarije
Klicanje na pomoč
12. oktober 2016
Zlatko raziskuje
Slovenski planinski muzej
15. september 2016
Zlatko raziskuje
Planina Dolga njiva
02. september 2016
Poročilo
Slovo sedme sezone
29. avgust 2016
Ostale pisarije
Kolesarski vzpon
23. avgust 2016
Ostale pisarije
Pridi na Šmohor!
23. avgust 2016
Poročilo
Dobre energije Razorja
22. avgust 2016
Ostale pisarije
V kraljestvu Zlatoroga
21. avgust 2016
Zlatko raziskuje
Storžiška avantura
10. avgust 2016
Ostale pisarije
Ko se zabliska
15. julij 2016
Ostale pisarije
POTREBA PO ODNOSU
11. julij 2016
Zlatko raziskuje
Ko ugrizne kača
07. julij 2016
Zlatko raziskuje
V soboto vsi na Peco!
21. junij 2016
Poročilo
Leteli na krilih dobre energije
13. junij 2016
Ostale pisarije
Kako izbrati med množico predlogov
07. junij 2016
Ostale pisarije
Z otroki v hribe
02. junij 2016
Poročilo
Športna sobota na Kopitniku
31. maj 2016
Poročilo
Dobro dela dobro
16. maj 2016
Ostale pisarije
Gremo!
11. april 2016
Ostale pisarije
​V hribe v dežju? Zakaj pa ne!
01. marec 2016
Ostale pisarije
Zlatorogove lokacije 2016
30. december 2015
Ostale pisarije
Kako mrzla je burja?
30. oktober 2015
Ostale pisarije
RAZPIS / Planinska koča ZTP 2016
29. oktober 2015
Ostale pisarije
Srečanje z medvedom
11. september 2015
Poročilo
Uspešen zaključek sezone
31. avgust 2015
Poročilo
​Golf v hribih? Zakaj pa ne!
24. avgust 2015
Ostale pisarije
Ko se zabliska
20. avgust 2015
Ostale pisarije
Športna spletna skupnost Gremo v hribe
03. avgust 2015
Poročilo
Športno obarvana Mala planina
30. junij 2015
Poročilo
Zeleniška idila
08. junij 2015
Ostale pisarije
Tudi letos v hribe s Salomonom
22. maj 2015
Ostale pisarije
Odpoved dogodka na Planini
21. maj 2015
Poročilo
Vrnemo se po sonce
18. maj 2015
Ostale pisarije
Podarjamo ZLATKA
15. maj 2015
Poročilo
Obetaven začetek
11. maj 2015
Ostale pisarije
Grenadir marš
04. maj 2015
Ostale pisarije
Uharica, simbol skrivnosti in modrosti
25. april 2015
Ostale pisarije
TERMINSKI PLAN DOGODKOV
21. april 2015
Ostale pisarije
Planinski bonton
14. april 2015
Poročilo
Ponosno slovo 2014
31. avgust 2014

ZADNJA FOTOGALERIJA

V GIBLJIVI SLIKI

IZ DRUŽBENIH OMREŽIJ

SODELUJEMO S PLANINSKO ZVEZO SLOVENIJE

287

planinskih društev

54.574

registriranih članov

179

planinskih koč

1.4

mio

planincev obišče slovenske gore vsako leto

10.000

km

planinskih poti